Piše: Ivan Vogrič

Primorski gledališki igralec in režiser Justo Košuta (1898-1962) je v času svojih domovanj v Mariboru večinoma stanoval v bližini gledališča. V prvem mariborskem obdobju (1920-1923) je stanoval, kot najemnik, na Krekovi, Gregorčičevi in Pod mostom. Iz evidenc mestne oblasti izhaja, da je bil na prvem od teh naslovov uradno prijavljen od 13. avgusta 1920, kar je pomenljivo; natančno mesec dni prej so fašisti zažgali Narodni dom v Trstu, v katerem je delovalo tudi slovensko gledališče. Pred požigom je obiskoval dramsko šolo, ki jo je vodil Mariborčan Milan Skrbinšek (ta je še zdaj z zlatimi črkami zapisan v analih tega gledališča). Domnevamo, da je s selitvijo v Maribor želel Košuta bolje razviti svoj igralski talent, ki ga v Trstu ne bi več mogel, vsaj ne na visokem nivoju.

Res je bil v mestu ob Dravi sprejet v igralski ansambel; gledališče je takrat vodil Hinko Nučič, ki je hkrati izobraževal igralce, ob njem pa je bil že omenjeni Skrbinšek. Nučič je takrat privabil še druge primorske igralce, začenši z Idrijčanom Valom Bratino in Elviro Kralj iz Trebč pri Trstu. Justo Košuta se je nato vrnil na Primorsko, kjer je v domači vasi, Križu pri Trstu, Gorici in Trstu organiziral dramske odre, igral in režiral, tudi Cankarjeva dela. Ker je fašistični režim oviral slovensko gledališko in siceršnjo dejavnost, je naposled sklenil ponovno oditi v Jugoslavijo.

V Maribor je drugič prišel leta 1934 in tam ostal do leta 1941. V tem drugem obdobju je bil seznam naslovov, kjer je bival, še daljši od prvega obdobja (pri tem se zahvaljujem Pokrajinskemu muzeju v Mariboru za pridobljene podatke); na Slovenski je bival na dveh naslovih, seveda v različnih obdobjih, med drugim tik ob Čeligijevim stolpom. Na domofonu bloka, kjer je  živel z družino, danes ni nobenega priimka, ki bi spominjal na Primorsko. Verjamemo, da je med obema vojnama tod mrgolelo primorskih priseljencev. Med temi so bili številni gledališki igralci: Ema Starc, Rado Nakrst, Nada Gabrijelčič, Rade Pregarc, Jože Babič, Danilo Turk-Joco, Mario Šimenc, Slava Mezgec, itd.

Zapis ob naslovu njegovega zadnjega domovanja, na Komenskega trgu, je zelo zgovoren. Ob datumu (odjavil se je 17.5.1941), je bil namreč pripis »Laibach«, kar pomeni, da je iz zasedenega Maribora odšel v Ljubljano, takrat v sestavi italijanske kraljevine. V Ljubljani se je zaposlil v Drami, ampak tudi tu naj ne bi imel miru, saj so ga zaprli in mučili.

Po končani vojni je bil med prvimi, ki so odhiteli v Trst, da obnovijo nekaj desetletij prej prekinjeno gledališko dejavnost. 2. decembra 1945 je v nabito polnem gledališču Fenice odigral vlogo hlapca Jerneja v režiji Ferda Delaka. »V prirejeni Cankarjev tekst je končno lahko vlil grenko izkušnjo razdedinjenega tržaškega Slovenca«, je o tej prelomni predstavi zapisala poznavalka zgodovine tržaškega gledališča Bogomila Kravos. Izbira Cankarjevega dela je imela seveda velik simbolen pomen, z njo je slovensko gledališče v Trstu odprlo novo poglavje v svoji zgodovini.

So pa v tržaško gledališče segle povojne politične razprtije. Po znani resoluciji Informbiroja leta 1948 je Košuta zapustil ansambel; kot večina slovenskih komunistov v Trstu se je postavil na stran Sovjetske zveze, medtem ko je bilo gledališče »titovsko«. Košuta je nato ustanovil in vodil svojo gledališko skupino, Ljudski oder. Se je pa osem let po odhodu vrnil v glavni  slovenski teater v Trstu in tam ostal do upokojitve leta 1961. V njegovi krajši biografiji je Maks Šah  zapisal, da je bil karakterni igralec s smislom za humor in grotesko; bil je res ljudski umetnik, zvest gledališču in zanj je živel, delal in tudi pisal. V domačem Križu je po njem poimenovan vrtec.