Piše Matej Krajnc
Legacy, 2023
Poklon Harlanu Howardu, enemu največjih avtorjev sodobne country glasbe … pa lahko “country” tudi kar izpustimo. Spraševali smo se, kako bo z Williejem, a se bolje počuti, vrnila se mu je moč glasu in tudi s Triggerjem še zdaleč nista vsega povedala. Devetdesetletnik je na odru, sicer nekolikanj manj kot nekoč, a vseeno kar precej … in še vedno uživa. V repertoar daje tudi nove pesmi, čeprav je struktura koncertov na videz še vedno bolj ali manj klasična: začnejo z Whiskey River in potem … potem se marsikaj zgodi.
Willie pri izbiri repertoarja iz zapuščine prijatelja Howarda ni šel preveč “na ziher”, zanimali so ga bolj skriti kotički njegove muze. Med velikimi uspešnicami sta tu pravzaprav samo Tiger By The Tail in Busted, čeprav bi kdo vztrajal, da sodi sem še The Chokin’ Kind, ki jo je leta 1967 posnel Waylon Jennings, nato pa še marsikdo. Waylon je že 1967 posnel album Waylon Sings Ol’ Harlan, na katerem najdete marsikaj zanimivega, med drugim tudi Beautiful Annabel Lee, ki jo Willie vključi na pričujočo ploščo. A vsaj meni najljubša izvedba katerekoli Harlanove pesmi (in konkurenca je huda, če prištejete Johnnyja Casha, Raya Charlesa, Bucka Owensa, Georga Jonesa in še koga) je Waylonova izvedba pesmi Grey Eyes You Know iz leta 1971, za katero mi je žal, da je Willie ni uvrstil – s svojimi leti in izkušnjami bi Waylona najbrž povozil; pri tridesetih manj prepričljivo poješ o izgubah v starosti kot pri devetdesetih, kar spomni na neko drugo pesem o Diani (What Have You Got Planned Tonight Diana Dava Kirbyja) – pela sta jo tako Hag kot Cash, oba prepričljivo, še mlada, a silno zanimivo bi ju bilo slišati zdaj.
Kaj torej reči, ko poslušamo Nelsona peti Life Turned Her That Way, She Called Me Baby, Beautiful Annabel Lee ali pa Tigra, ki ga je Howard sonapisal z Buckom Owensom? Nič, samo poslušati ga je treba. S Howardom sta konec petdesetih in v začetku šestdesetih pometala z avtorsko konkurenco in dobro slišimo, zakaj. Trije akordi in resnica, tako je Howard nekoč opisal country glasbo. A tako lahko opišemo vsako iskreno glasbo. Willie je po kitarskih veščinah bil vedno bolj jazz kot country, a tudi v jazzu s tremi akordi poveš marsikaj. Več jih pravzaprav nikoli niti ne potrebuješ.