Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil, 2002

“Kdo bo poletel s teboj, / ko zakriliš v mrtvo ptico?” Dobro vprašanje – na drugi kompilaciji Rokerjev, ki pojejo pesnike, je bilo leta 2002 enajst pesmi, šest izvajalcev/izvajalk in sedem pesnic/pesnikov. Eden najpomembnejših glasbeno-pesniških projektov pri nas je bil takrat še mlad in, kot vedno, nekoliko off-Broadway, zunaj scene, kar je bilo dobro, saj nad pesmimi ni bilo teže nujnega vrtenja po radijskih valovih. Kljub temu bi si marsikatera izvedba zaslužila t. i. “heavy rotation”. Spomnim se, da sem leta 2002 tudi prvič slišal za Rokerje, ko smo z bendom igrali na Prevaljah – ne vem kako, a na ušesa mi je prišla novica, da mariborska “underground” založba ustvarja svojo sceno z uglasbitvami izbrane poezije. Ko sem odkril, za katero založbo gre (takrat sem delal na Radiu Slovenija in sem imel svoje vire), mi je bilo jasno, da se obeta marsikaj in da bi rad nekako bil del tega. Bend sem maja 2002 zapustil in se vrnil v kantavtorstvo, po spletu okoliščin pa je trajalo še nekaj časa, da sem se pridružil rokersko-pesniški akciji. Treba je zapisati, da so “rokerji” bolj ali manj oznaka drže izvajalcev, ne nujno zvrsti – v vseh letih obstoja RPP se je nabralo precej različnozvrstnih izvedb. Na dotični igrajo denimo punkrockerji CZD, kantavtorica Xenia Jus, Kvintoni (dejansko eden najboljših domačih novodobnih bendov, ki žal ne obstaja več, je pa znal poseči tako v rock in še kaj ostrejšega kot v folk-rock in šanson) – vsi imajo skupno brezkompromisno držo, ki jo ponavadi povezujemo z rockom. Tu so Sneazy Snails, Caddies in Dr. Zero, vsi so imena, ki so se tako ali drugače zapisala v zgodovino po kakovosti in specifičnih glasbenih izrazih, glede na to, kako čas postopa z rockom in poezijo pri nas, pa je treba zapisati tudi, da je pričujoči album zdaj že dragocen zgodovinski dokument. Še se bomo sprehajali po ravninah rokerjev, ki pojejo pesnike, in najbrž zlasti pri številki ena ugotavljali, da se je že takrat vedelo, da se dogaja nekaj pomembnega. Še več: vedelo se je najbrž že leta 1996, ko se je vse skupaj začelo še brez nosilcev zvoka.

Na čelu dvojke stoji poezija Boruta Gombača, ki je bil kar nekakšna rdeča nit projekta – njegove pesmi smo uglasbljevali domala vsi, ki smo sodelovali. Tu so Jožek Štucin, Tomi Vrečar (njegove zbirke pri KUDu France Prešeren so bile pravo odkritje), Tone Škrjanec (ki je tudi veteran na področju povezovanja poezije in glasbe), Lidija Gačnik Gombač, Tomaž Brenk in Petra Kolmančič. Najrazličnejše pesniške osebnosti, ki so vse pustile sled v sodobnem času (spominjam se še udarnih zbirk Petre Kolmančič v Frontieru in tudi Brenkove legende). Knjige iz zbirke Frontier so že s prvimi izdajami postale ene najbolj cenjenih na mojih policah, saj so odpirale vprašanja, o katerih se takrat ni dosti pisalo, veselo pa sem zbiral tudi plošče CZD, že v osnovni šoli. Nekaj nas je bilo, ki smo brali Glasbeno mladino in se s sošolci/kami nehali pogovarjati o pop lestvicah in hibridnih vižah, ki so takrat že malo-pomalo krojile splošni okus.

Navijmo torej predvajalnik, naj iz njega skočijo vse te godbe – na zdravje Šanghaju, Rojem kobilic, Dolgemu temnemu molku in drugi strani. Pri projektu je poleg Azila sodeloval MKC Maribor, Glasbeni center Čurin, RGL … Na Štuku smo vsi igrali, sam ne toliko začuda pred ne preveč polnim, a imel sem dvanajststrunsko kitaro. Kdo bi si mislil, da bom kako desetletje pozneje tudi sam roker, ki bo pel pesnike. Ali obratno? Poezija in rock glasba skupaj odlično eksistirata, sta zapisala Petra Kolmančič in Dušan Hedl v knjižici, ki sodi k tejle plošči. Dokazi so priloženi.