Piše: Matej Krajnc
Proper, 2022
Loudon Wainwright tretji od 2014 ni izdal klasičnega studijskega albuma – osem let je zanj dolga doba, najdaljša, odkar je začel profesionalno diskografsko pot; vmes je seveda bilo nekaj plošč, med drugim iz njegove predstave Surviving Twin, kjer se je poklanjal delu in spominu očeta kolumnista Loudona mlajšega, izdal je tudi retrospektivo za zbiralce Years In The Making, zadnji studijski album pa se je glasil na ime Haven’t Got The Blues (Yet) in ga dolga leta sploh ni bilo med uradno diskografijo na njegovi spletni strani. Pisali so, da ni tako dober kot prejšnji, Older Than My Old Man Now (2012), a sam se nisem strinjal. Leta 2020 je LW3 izdal album bigbendovske glasbe, standardov, in dobro je opravil. A čakali smo nov studijski album z avtorskimi pesmimi in ga lani avgusta tudi dočakali. Album nadaljuje linijo dvojice iz 2012 in 2014 in jo še nekoliko nadgradi: LW3 je star 75 let in pesmi o staranju so nekako na prvem mestu; ko je promoviral ploščo, je največ pel pesem How Old Is 75. Na albumu je 15 pesmi, kar je velikodušno, ne pa tako zelo izčiščeno, kot bi si želeli. Zanimivo je, da pri nekaterih izvajalcih selekcija precej hitro gine, ker mislijo, da morajo dati kupcem več za njihov denar. A dvanajst pesmi bi bilo čisto dovolj. Katerih 12, to je seveda vprašanje, ker so med seboj precej povezane, LW3 poje o življenju, kakršno je (kakršnega vidi sam), to vemo, in tudi tokrat ne skopari s petjem o družini, ki mu občasno najeda ali pa postane sarkastično nostalgičen (Fam Vac, Hat), o ontologiji (ki zavzema večino albuma) in, posebej, o ljubezni (naslovna pesem), kjer nikoli ni bil ekspert in v recenzijah marsikje zasledimo: kaj je zdaj to – moj največji dosežek si ti? Tako naravnost razčustvovan še ni bil, beležijo. LW3 poje o tem, kaj vse je v karieri in življenju dosegel; za avtorja, ki ni bil nikoli klasično komercialno uspešen, je dosegel marsikaj, od grammyja do raznih drugih priznanj, sem šteje tudi to, da je Cash posnel njegovo pesem The Man Who Couldn’t Cry. A na koncu vse skupaj pride na skupni imenovalec aktualne življenjske družice, album ji je tudi posvečen. Pri Loudonu je treba biti, kar zadeva te reči, zelo previden – nič ni, kot se zdi, in na tem mestu se raje ustavimo. Očitno pa je LW3 trenutno kar zadovoljen. Pestijo ga, to je priznal že pred leti, običajne težave let, ki jih nosi, a še vedno je na odru, komentira tudi aktualne dogodke po svetu (čeprav ne vseh in od padca Trumpa zelo redko).
Strinjamo se – moč Loudonove misli ni nič šibkejša, stari se dobro drži in kljub nekaterim priznanjem ne more iz svoje kože. Igra kitaro, bendžo, ukulele, na vsaki (skoraj vsaki) plošči je tudi kakšna čisto vokalna izvedba. Stvari so torej takšne, kot morajo biti. Življenjski dosežki pa še niso zaključeni.
