V prostorni garderobi si ogleduje stojalo z oblekami. Ogleduje si ga dolgo kot ponedeljek. Vedno je rada nosila elegantne večerne toalete, in to, da se je rodila v premožni družini, ji je ta luksuz z lahkoto omogočalo.

»Dekle mora biti elegantno in čudovito«, je rahlo spačeno ponavljala.

Tokrat je kolebala med dolgo obleko rdeče barve, prek krila obrobljeno z nežno satenasto čipko in koktejl obleko barve šampanjca, ki jo krasi na tisoče bleščic. K vitkemu telesu prislanja najprej eno, nato drugo in sklene, da je vse odvisno od čevljev, ki jih bo obula poleg. Obleki odloži na stenski obešalnik in kot po oblaku prefinjeno odskaklja na drugo stran sobe, kjer je stal veličasten regal s čevlji. V brezšivnih hlačkah kožne barve, ki komaj kaj pokrijejo dva majhna hlebčka njene zadnjice in balkonet nedrčku enake barve z malenkost čipke po zgornji strani košaric, se sklanja nad lakastimi črnimi salonarji in razmišlja, kako izjemno lepo bi pristajali k rdeči obleki. S pogledom preučuje bogato bero obutve in nikakor ne najde ustrezne kombinacije za obleko barve šampanjca. Pogled ji obstane na sandalih, oblepljenih z raznobarvnimi kristalčki. V glavi kot velike puzzle sestavlja kombinacijo, v katero bo kasneje smuknila. Zadovoljna odide v kopalnico, tam jo čaka kovček z ličili. Običajno jo liči katera izmed njenih pomočnic, a današnja priložnost je tako posebna, da se želi od glave do pet urediti sama. Pomisli, da je pozabila izbrati torbico, a se s tem ne obremenjuje, kot bi se na običajen petkov večer. Izbrala jo bo, ko se naliči in uredi frizuro. Lep, mladosten obraz, napolnjen z botoksom, nežno pošprica z vodico cvetov češnje, nato prek nanese svilnato kremo prestižne francoske kozmetike Guinot. Kožo odene še v plast ali dve pudra, vse lično osenči in se loti oči. Razmišlja, kaj bi najbolje pristajalo izbrani rdeči obleki s črnimi salonarji. Njeni dolgi in divje neukročeni črni lasje ter koža bakrene barve jo prepričujejo, da oči zadimi s črnim senčilom, na trepalnice pa nalepi še eno plast umetnih. Črno rdeča kombinacija ji ne dovoli okrasiti ust z  ničemer drugim kot z rdečo šminko. To na koncu ljubko zaključi z obrobo v enaki barvi. Pogleda se v ogledalo.

»Ne smem zajokati,« si reče komaj slišno.

Z rokami plapola proti očem, da prepreči solzam odteči. Služkinje, katere moderno naziva s pomočnicami, jo naličijo lepše. Le nekaj tednov je na skrivaj vadila po video tutorialu, zaradi tega do sebe ne želi biti preveč kritična. Za to ima starša. Nadene si obleko in preden enako naredi s čevlji, si ogleda še torbice. Preprosta črna pisemska torbica znamke Bottega Veneta, ki jo je pred  dvema mesecema prinesla iz Pariza, se ji zdi idealna, saj je bila ročno izdelana po njenem dizajnu in je ni še nikoli nikamor nosila, razen v posebnem kovčku do Ljubljane. Popolnoma urejena se sprehodi v spodnje nadstropje trinadstropne hiše, kjer si v martini kozarček natoči sladki vermut Riccadonna Rosso Americano. S kozarcem v roki odide do okna, ki gleda na ulico. Strmi v upanju na dogodek. Kakršenkoli. Mimo počasi pripelje policijski avto, a drame ni na vidiku. Zaželi si glasbe. Vermut odloži na okensko polico in odide do stene z vinilnimi ploščami.

»Kaj se mi posluša, kaj se mi posluša?« godrnja v brado.

Končno izbere klasiko, ki jo je lani poslušala v Cankarjevem domu. Arije Mozarta, Verdija in Bellinija, ki sta jih pela Thomas Hamsoin in Elene Mosuc so ji bile najljubše. Ne zato, ker ne bi spoštovala Netrebkove in Ejvazova. Le zato, ker se je na skrivaj tako odločila in tej nerazkriti odločitvi konec koncu ni nihče oporekal. Vse ostalo v njenem življenju je bilo zato, ker so se tako odločili drugi. Nežno odpleše nazaj do okna, a le toliko, da z levo roko ujame kozarec z vermutom. Kot deklico so jo vpisali v plesno šolo. Individualne vaje baleta ji niso bile všeč, saj so jo po vsaki vaji tako strašansko boleli nožni prsti.  Jokala je in rotila, se izgovarjala, da bo imela pohabljene prste in jo bodo otroci klicali kripelj.

»Dekle mora biti elegantno in čudovito,« ji je govorila mama.

Balet je doživel nesrečni konec, ko si je pri štirinajstih letih zlomila prav velik prst na desni nogi. Kljub hitri zdravstveni intervenciji se ji je prst zacelil malenkost krivo. Neverjetne frustracije so se zaključile z operacijo hallux valgus, kjer so njej palec fiksirali s Kirschnerjevo iglo, njeni mami pa s tem zacementirali večno bridkost. Natoči si še en kozarec. Usede se na sedežno garnituro priznanega italijanskega proizvajalca. Nasproti nje stoji ura, glomazna starina. Kljub glasnemu tiktakanju je ne sliši več. Kot ljudje, ki živijo v bližini železniških prog ali letališč. Hrupa se tako navadijo, da ga sčasoma ne zaznajo. Za njih je samoumeven, kot je zanjo samoumevno njeno življenje. Odbije devet in telo ji zadrgeta. Adrenalin. Tako pomemben dogodek ne gre brez slednjega. Nagne kozarec in ugotovi, da je prazen. Omahuje, ali naj si natoči še enega. Tja, kamor gre, ne strežejo te aromatične rdeče sladkobe. Vstane in odide proti omarici z aperitivi. Odloži kozarec, a si ne natoči. Postoji s pogledom na uro. Devet in dve minuti. Odide proti oknu, ki še vedno gleda na ulico. Tiho opazuje.

»Kaj vse bi to okno vedelo povedati o dogajanjih znotraj in zunaj hiše, ko bi le imelo oči in bi znalo govoriti?« reče.

Vpraša se, kaj bi povedalo o njej. Nekoč je na televiziji neka psihologinja govorila o samoocenjevanju.

»Če bi srečali sebe, ali bi si bili všeč?« je vprašala.

Seveda, vsi v mestu so na neki točki življenja želeli biti ona. Bogati. In če je človek bogat, je dandanes tudi lep, kar je enako biti srečen. Lepotno popravljen nos, dvignjene ličnice, polne ustnice, mačje oči, umetni lasje, umetne trepalnice, umetni nohti, liposukcija stegen, rok in trebuha. Pri kupu denarja njena družina nikoli ni želela biti malenkostna. Umakne se od okna. Odloči se, da je čas. Pogleda po sobi in išče torbico. Nervoza jo stiska za roke. Ne vidi torbice, zato postaja še bolj napeta. Da bi se sprostila, se strese. Kot pri telovadbi po koncu vaje. Zaprtih oči glavo nagne nazaj in z vratom zavije levo, nato desno ter globoko vdihne. Ko odpre oči se zagleda v stropne štukature.

»Pašejo v ta prostor, v to hišo,« pomisli.

Pogled ponovno usmeri po sobi. Torbico ugleda ob steklenici vermuta. Tako odločno je zakorakala v ta večer, sedaj pa postopa po dnevnem prostoru, kot da ne ve, kam točno naj se da. To jo ujezi, ker ni v njeni navadi obotavljati se. Pograbi torbico in v misli ji šine, da nima rokavic. Elegantnih črnih rokavic, kot jih ima Audrey Hepburn na kultni fotografiji, kjer pozira v črni obleki, z lasmi spetimi v figo in cigareto v držalu. Počasi se odmaje po stopnicah nazaj v garderobno sobo. Rokavice hrani v posebnem predalu, odišavljenem z vonjem kamelije. Nadene si satenaste, za katere meni, da se lepo skladajo s satenasto obrobo krila in lakastimi čevlji.

»Sedaj sem res popolna,« jo prešine, ko se za trenutek pomudi ob velikem ogledalu.

Po stopnicah se spusti nazaj v spodnje nadstropje. Z desnim ušesom zazna tiho zavijanje arij. Pogleda naokoli, kot da preverja, da ni kaj pozabila. Odpravi se še eno nadstropje nižje, v garažo, kjer jo čaka nič manj eleganten rdeč mercedes razreda S. Na drugi strani stojita kabriolet, v katerega na ta jesenski večer ni želela sesti in terensko vozilo, ki se ji za ta dogodek ni zdelo dovolj graciozno. S klikom odklene mercedes, odpre vrata in postrani sede v vozilo. Sedež se rahlo zapelje naprej, na točno zanjo določeno dolžino. Zapre vrata, se pripaše in vžge motor. Avto diši po novem, mehko usnje se boči pod njo. Ponovno je pred dilemo. Razmišlja, ali naj posluša, kar ji sede, ali naj izbere kaj primernega dogodku. Medtem, ko izbira glasbo, avto prede. Tiho se slišijo takti motorja. Neodločnost ji vrne nervozo. Zapre oči, z vratom rahlo pomiga na vse strani. Globok vdih, nežen izdih, globok vdih, nežen izdih. Glasba. Ustavi se na radijski postaji ARS. Naslon sedeža pomakne za nekaj stopinj nazaj. Naslanjajoč se zapre oči. Sunkovito jih znova odpre, ko zasliši nekakšen ropot. Pomisli na služkinjo. Stopi iz avta in se napoti proti ekranu, na katerem je razprostrtih več posnetkov kamer, postavljenih na različnih straneh vile. Na enem od posnetkov zagleda sivo mačko.

»Nebodigatreba.«

Zdi se ji, da se mački oči fosforno svetijo in da prav predrzno gleda naravnost v kamero. Nekaj trenutkov sta si zrli iz oči v oči. Nato se zverinica ravnodušno obrne in izgine za drevjem v temi. Zavzdihne. Vrne se v avto. Odmevajo zadnji takti koncerta iz Slovenske filharmonije. Globok vdih, nežen izdih, globok vdih, nežen izdih. Brala je, da je potek neboleč in dokaj hiter. Vdihuješ plin in samo zaspiš. Brez krvi. Brez goltanja tablet. Brez letenja s stolpnice, kjer si na ograji balkona lahko zadnji hip premisliš.

»Ali je postalo hladno?« za hip pozabi.

Mane si roke v satenastih rokavicah, kot bi jih želela ogreti in se prepusti rahločutnemu bitju srca. To jo umiri. Globok vdih, misli bežijo tja, daleč nazaj v otroštvo. Nežen izdih, glava se polni z vse bolj meglenimi spomini. Vdih, izdih.

Vdih.

Izdih.