Smiley Miley/Columbia, 2023

Piše: Matej Krajnc

Ko je leta 2020 Miley Cyrus izdala album Plastic Hearts, nekako hote z rockovskimi podtoni, pa sodelovanji z Billyjem Idolom, Stevie Nicks in Joan Jett (Duo Lipo pustimo), sem nekako dobil upanje, da bo občutek s svojih “dvoriščnih” sessionov končno prenesla tudi na albume. Čeprav je plošča še vedno kombinirala rock s plesnimi ritmi, so bili ti nekako bolj zadržani, niso zveneli tako zelo ceneno pop kot sicer. Miley je takrat tudi povedala, da je nov človek, da je nanjo močno vplival telefonski klepet s Stevie Nicks. Da na svojo glasbo gleda drugače … ampak saj je to počela že prej; v trenutkih, ko se ji ni bilo treba počutiti kot pop zvezda, je ustvarjala presenetljive izvedbe vseh mogočih pesmi, od trdega rocka (Metallica) do countryja in bluegrassa, kar je bilo še posebej zanimivo. Ni se ustrašila nikogar in tudi na odru je s prepričljivo interpretacijo in udarnim glasom parirala domala vsakemu gostu. Uspešno se je lotila celo takih pesmi, kot je veličastna It’s Over Roya Orbisona, in to je pesem, ki jo je po Royevi smrti najbolje pustiti pri miru. Miley se je celo oblekla, ljudje so se čudili.

Nov album že z ovitkom priča, da ne vemo, kaj naj si mislimo. Miley je na ovitku spet bolj brez kot z, fotografija spominja na nekatere Madonnine podvige iz devetdesetih. Plošča je polna pop balad, a vse, kar Miley pove, so povedali že v osemdesetih in devetdesetih. Gostji sta Brandi Carlile, zlata deklica novodobne americane, in Sia, zlasti prva naj bi novemu albumu dala nekaj teže, in na njem res ni cenenih tverkanj in hitro unovčljivega plesnega klišeja, ni pa tudi kaj dosti drugega. Single Flowers, ki je novo ploščo popeljal na pot, je sicer precej plesna in že velika uspešnica; v napovedniku se Miley tušira, ko poje to pesem; naj bi bil to simbol baladne razgaljenosti? Uradni video je nekoliko, ne preveč drugačen, v skladu z naslovom albuma, precej v slogu “stare” Miley.

Wonder Woman na koncu plošče je očitno epska balada novega albuma; “She’s a wonder woman,” poje Miley. Glas je močan, hkrati čist in robat, kar daje baladi nekaj prepotrebne teže, a Elton je svoje že povedal, in vseeno ne moremo izluščiti, kaj bi Miley Cyrus z novo ploščo rada sporočila. Najbrž, da je še vedno akter, kar je itak jasno, in da so iztezanja jezika in miganja z ritjo mimo. Naslovnica priča o enem, glasba zgolj občasno o drugem, ker Miley ni tako močna avtorica, da bi lahko pisala brez klišejev. Tudi ve, kaj mora dati svoji bazi, in če se zdaj skuša predstavljati kot drugačna, odrasla Miley, bi najbrž tudi naslovnico lahko priredila. Če želi z njo dokazati, da je neodvisna in emancipirana: to že vemo. In če je na prejšnji plošči zares presenetila zlasti s svojo izvedbo pesmi Zombie z repertoarja The Cranberries, tokrat takih presenečenj ni, ponje boste morali na YouTube ali na kake posvetilne albume, tam jih je polno. Morda se kdaj prelijejo tudi na ploščo, živi bili pa vidjeli. In da ne bo pomote: z njo se ukvarjamo zgolj zato, ker res zna peti in ker so njeni najboljši trenutki tako dobri, da njene plošče pač zlahka odpišemo.