Piše: Matej Krajnc

Da živimo v demokraciji – tega ne verjamem več, odkar se je končal t. i. “prvi val” epidemije koronavirusa. Ok, si človek reče: na začetku, marca 2020 situacije še nismo tako dobro poznali, potem je tu prirojen človeški strah do teh neznank, zamenjala se je oblast … A tista oblast je, namesto da bi na ljudi delovala mirno in zaupljivo, po svoji stari maniri začela klestiti na vse strani, zastraševati in groziti, mediji pa so lepo pridno sledili. Ljudje smo si nadeli maske, se kopali v razkužilih in se z grozo bali bližnjega, ki nam lahko prinese smrtonosni virus. Kmalu smo ugotovili, da ta virus ni nič kaj posebnega. Tega spoznanja nam sicer niso prinesli mediji ali javna debata, kot bi se spodobilo, ne, ti so še naprej množili številke na podlagi rezultatov nezanesljivih/neprimernih testov in strašili ljudi, oblast pa je še naprej grozila in epidemijo pravzaprav izkoristila za nekakšen državni udar in podreditev državnega aparata. To spoznanje nam je prinesla zgolj zdrava pamet, ko smo videli, kaj se dogaja v ozadju ukrepov ob epidemiji, vseh po vrsti nezakonitih, kot se je pozneje pokazalo. Odbor za epidemijo, ki ga je sestavila vlada in naj bi predstavljal stroko, je tvoril vrhunec demagoških biserov, ki so se za kamerami delali norca iz ubogih Yorickov, zastrašeno zamaskiranih. Javne strokovne debate, kako je pravzaprav z virusom, ni bilo, prevladalo je mnenje, da se je prenesel z nekakšnih netopirjev na tržnici v kitajskem Wuhanu ali nekaj takega, kar je lepa pravljica za lahko noč, a še Bram Stoker je iz netopirjev znal narediti kaj bolj prepričljivega. Vsi strokovnjaki, ki so premogli protiargumente in vztrajali, da se je treba pogovarjati, da so testi, ki so producirali številke, slabi in neprimerni, da ne moramo kar tako vzeti zdravo za gotovo ene same plati zgodbe, so bili grobo utišani in v javnosti razglašeni za teoretike zarote. A jasno nam je postalo, da ne bomo kar takoj vsi pomrli. Ugotovili smo, da se je tudi drugod po svetu dogajalo podobno, a ko se je pri nas 28. 5. 2020 pojavila novica, da maske v zaprtih prostorih niso več zapovedane, smo se razveselili, z zadržkom. Vlada je t. i. konec prvega vala epidemije proslavila s preletom letal, torej z nadvse nepotrebno in populistično potezo, ki nas je stala precej denarja, ni pa se nič zgodilo na področju zdravstva. Pardon, bodimo natančni: zgodilo se je marsikaj, a ne v smeri, ki bi si jo želeli. Vlada je, čeravno se je že vedelo, da bo v jeseni spet šit, ostala nema do pozivov tistih iz zdravniške stroke, ki jim je še ostalo nekaj človečnosti, in začela podmazovati zdravstveni stroj, ki ni imel nič proti, nasprotno. Prosluli kovidni dodatki še danes burijo javnost, a takrat so jih vsi opravičevali, češ, virus bo pokopal zdravstveni sistem. Ubogi zdravniki, ki morajo delat čez svoje zmožnosti. Well … Namesto da bi se organizirali in denar, ki je kot pomoč prihajal k nam, usmerili v nove kadre, dodatne postelje, mobilne bolnišnice … A takrat v denar kot pomoč niti nismo več verjeli, vsaj tisti ne, ki smo si upali pokukati onstran razkužil in mask: SZO je vodila igro na več ravneh in vlada je bila ponižna izvrševalka teh dekretov. Če bi jih ne izpolnjevali, bi nas izobčili. Že konec junija 2020 so se maske obvezno vrnile v zaprte prostore. Protesti proti vladi so bili takrat že v razmahu, a bolj proti njenim avtokratskim političnim prijemom kot proti epidemijskim ukrepom. Poleti 2020 je virus bolj ali manj počival, kot so dejali, protesti proti vladi so še imeli nekaj mesa, pri Društvu pisateljev smo pripravili niz večerov z naslovom Svoboda je glagol, na katerih smo brali in peli proti avtokraciji, a ne tudi proti neumnostim v zvezi z epidemijo, ki je takrat uradno itak ni bilo. Sredi oktobra 2020 so nam večere prepovedali zaradi znova zaskrbljujoče epidemološke slike, 20. oktobra pa smo padli v ambis, novi lockdown, ki je s seboj prinesel tudi policijsko uro. Ni se smelo iz občine v občino. Številke so spet rasle, znova brez resnih argumentov. Protesti so se nadaljevali, zdaj že tudi proti ukrepom, a oblast se je, kot drugod po svetu, ljudi lotila s silo. Februarja 2021 je bilo policijske ure in občinskih zaprtij sicer konec, a drugi ukrepi so še naprej nezakonito nadaljevali svoje poslanstvo. V ospredje je prišla novica o cepivih, ki naj bi rešila situacijo: eno samo cepljenje naj bi zaustavilo ves ta pogrom. Govorilo se je, da cepiva niso preizkušena, kot bi morala biti, a komu mar: obljuba “svobode” je bila slajša, misel na možnost dopustov, veleblagovnic … ki tistim, ki nimajo dokazila, da so virus preboleli, se testirali ali cepili, ne bo dosegljiva. Večina intelektualne srenje pri nas se je postavila na stran farmacevtskih konglomeratov – 15. 9. 2021 je bila epidemija koronavirusa pri nas uradno dokončno preklicana, začelo pa se je obdobje t. i. PCT, ki je razdelilo ljudi še bolj kot gola politika: kdor je samo zinil, da ga uvedba PCT (preboleli-cepljeni-testirani) spominja na apartheid, je tvegal popolno izobčenost iz družbe. Pri vhodih trgovin so stali razbacani varnostniki, ki so grobo obračunavali z vsakim, ki ni imel maske in/ali ni hotel pokazati dokazila, da izpolnjuje enega izmed pogojev PCT. Pri vhodih trgovin je stala tudi najeta mladina, ki je v strahu ali zanosu (čisto odvisno) preverjala te pogoje. Ljudi so odpuščali iz služb, na družbenih omrežjih pa se je začela prava vojna o tem, kdo ima prav. Pokazala se je prava narava ljudi: brez milosti so bíli po skeptikih, jih v takrat vsesvetovni leksiki označevali za anticepilce in vabili celo k likvidacijam tistih, ki se nočejo podrediti novemu svetovnemu redu, kajti necepljeni širijo smrt. Redkokdo je problematiziral situacijo; tistim, ki so klicali k linču, se je pridružilo vesoljno t. i. intelektualstvo: pesniki, pisatelji, drugi umetniki, univerzitetni profesorji, strokovne ustanove, domala vsi so pristopili k ideji, da je neubogljive treba pač pospraviti. Problem je bil nekolikanj globlji, resnica je bila namreč taka, da so bili necepljeni tisti, ki virusa zagotovo niso širili – če so namreč hoteli kamorkoli v javnost, so se morali testirati in s tem so imeli uradni dokaz, da so zdravi. In ker je dokaj hitro postalo jasno, da cepljenje ne bo vesoljna rešitev (cepljeni so zaradi problematičnih cepiv namreč obolevali hitreje kot necepljeni), so cepljeni s svojimi izkaznicami o neoporečnosti z neomejenim gibanjem v javnosti pravzaprav postali najbolj nevarni potencialni širitelji, a o tem se ni smelo govoriti. Ljudje so se veselo cepili dvakrat (nujno) in potem še “poživitveno” (tudi po trikrat), češ: ziher je ziher. Aprila 2022 je na volitvah vlada padla, a še prej je ukinila vse ukrepe. Zamenjala jo je nova vlada, v kateri so ostali nekateri isti “strokovnjaki”, ki se še vedno oglašajo. A že od jeseni 21 so po vsem svetu potekali protesti proti ukrepom: ljudem je bilo dovolj. Oblasti so te proteste zatirale s silo. V Kanadi je prišlo do upora šoferjev tovornjakov, kazalo je, da bo predsednik moral iti. A ravno, ko je bil upor šoferjev na vrhuncu, je med ljudi udarila novica, da je Rusija napadla Ukrajino. Vojna. Virus ni bil več zanimiv. Digresija. Uspešna. Spet na račun nedolžnih.

Kdor je zadnje desetletje spremljal dogajanja v Ukrajini, se niti ni čudil, da je prišlo do napada. Zelo hitro je postalo tudi jasno, da so ukrajinske vojaške sile pod ghostwriterstvom ZDA. Ukrajinski predsednik, bivši igralec, se je fotografiral za Vogue in pozival k dobavi orožja. Svetovni mediji so takoj demonizirali Rusijo kot edino krivo za situacijo. Ker je bila tehnično pač agresor. A žal dejansko stanje ni povsem takšno, kot je bilo med 2. svetovno vojno, ko se je jasno vedelo: agresor je Hitler in tu kakšnih posebnih 256 sivin ni bilo, ozadja so bila drugačna in ljudje so lahko nesporno zavzeli stališče proti okupatorju. V primeru vojne v Ukrajini pa zadeve niso (bile) tako črnobele, že vsaj zadnjih sedem let ne, a ponovila se je zgodba s pandemijo: če nisi bil odločno proti Rusiji (na vsej črti, ne zgolj politično), so te oklicali za rusofila, po svetu so iz javnosti izobčevali rusko umetnost, kot da ima kaj opraviti s političnimi igricami, bognedaj, da bi v kakšnem bolj javnem pogovoru problematiziral vpletenost ZDA v desetletje ukrajinske politike. Zelo hitro je postalo jasno, da gre spet za dobiček in koristi: dobavo plina. Orožje. Pasivno-agresivno svetovanje ljudem, naj pač štedijo: pozimi privijajo radiatorje, ali pa jih bomo kar mi. Ko tole pišem, resnih pogovorov še vedno ni. Vsi se raje pobijajo, kot da bi se pogovarjali. Vprašanje podnebne krize je postalo biznis. SZO vmes pripravlja pogrom nad suverenostjo evropskih zdravstvenih sistemov, a tega ni nikomur več mar. Naša država, ki bi v vsej tej zgodbi lahko bila nevtralna in je imela dobro priložnost ne vpletati se, vsaj ne pod takimi pogoji, vsaj ne neposredno, z orožjem, takisto vpije o vojni. Pošiljanje orožja naj bi se sicer ustavilo, a bomo videli, kaj bo. Nedaleč od nas, na nekdanjem bratskem ozemlju, grozi repriza leta 1987 (ali 1981, kakor vzamete), kot da kraljevič Marko in Musa Kesedžija nimata dovolj drugega dela. Bivše jugoslovanske republike vidijo svojo prihodnost kot del organizacije NATO in Evropske unije. Vsi bi radi v ta eldorado, medtem ko ta razpada po hitrem postopku in vseh šivih. Propadajoča kompetenca EU se je pokazala že v času pandemije in se v vsem svojem sijaju kaže še naprej, v času nove vojne. Da je NATO še kaj več kot soldateska, ne gre več verjeti. In novi red, možnost dialoga je jasna tudi s primerom glasbenika Rogerja Watersa, enega redkih, ki razmišlja in to tudi pove. Razglasili so ga za antisemita – ker problematizira primer Palestine in Izraela. Prepovedujejo mu koncerte, a vsaj za zdaj jim to ne uspeva docela. In redki so tisti evropski poslanci, denimo hrvaški Kolakušić, ki ves čas opozarjajo na popoln propad vrednot in prioritet EU in sveta. Mi tudi z novo politično uredbo, na videz demokratično, še vedno tulimo v rog, misleč, da nas bo Evropa rešila. Da smo varni zgolj, če smo v NATU. A rešitve se ponujajo drugje, z odhodom iz teh struktur. Če pomislimo, kaj se je zgodilo od leta 1991, ko so nam, povsem samozadostnim, osamosvojitelji ponujali pot v raj: razprodaja domala vseh državnih podjetij, prehod v skupno evropsko valuto, ki bo najbrž kmalu digitalna, popolno dehumanizacijo tistega, kar se je nekoč imenovalo “socialno”, k čemer sodi tudi ali zlasti tržno gospodarstvo, ki je pokopalo vse, kar se je pokopati dalo. Nekoč smo se zmrdovali nad usmerjenim izobraževanjem in socializmom. Kaj porečemo zdaj? Ko kljub novi vladi ostanki stare še vedno kopljejo po pesku in uničujejo suverenost nacionalne televizijske in radijske hiše? Ko s svojimi številnimi intrigami in medijskimi lovkami bolj kot kdajkoli prej delijo ljudi na naše in vaše? In ko očitno ni ustavnega vzvoda, da bi se to enkrat dokončno prekinilo. Nova oblast na tem področju ni uspešna, prav tako ne pri sanaciji nezakonitih postopkov iz obdobja epidemije. Nihče ni kaznovan, o tem se sploh ne govori. Sodišča molčijo. Ljudje pa so zadovoljni, da lahko poleti grejo na morje. Sredi Evrope, ki moralno in politično propada.

In tu se začne zgodba Kažipota, novega časopisa, ki prihaja med nas v času, ko ga zares potrebujemo. Njegovi pisci so mnogi izmed tistih, ki jih je že prejšnja oblast umaknila iz javnosti. In tistih, ki še vedno ne morejo spregovoriti, ker ne mislijo tako, kot uradno velja. To se kljub menjavi oblasti ni spremenilo. Javnih debat še vedno ni: če nisi za orožje, nisi naš. Tudi če veljaki že sedejo za mizo, se obnašajo kot triletni užaljenčki: ati, meni pa Igor noče dat pištolce! Kaj zdaj? Ko propadajo obstoječi mediji, morajo pač nastati novi. V prvi številki Kažipota, predstavili so jo 23. marca v Celju, sodelujejo Tomaž Mastnak, Polona Petek, Gorazd Korošec, Rado Krušič, Robert Hutinski, Lado Planko, Diana Cimprič, Mohor Hudej, Urša Zabukovec, Kaja Teržan in Ira Zorko. Pišejo o problematiki EU. O vojni. O pandemiji. O zdravi pameti in slepem sledenju. O direktivah. O digitalizaciji sistema plačevanja, ki, kot kaže, neizogibno prihaja. Poznate jih kot branilce “drugega pola”, tistega odrinjenega, a zato tem bolj relevantnega in vrednega pozornosti, zlasti ker argumentira in ne opleta z vsiljenimi aksiomi. Časopis je nastal gverilsko, z upanjem, da postane glasnik argumenta. In prostor, ki je tačas namenjen za argument, je silno omejen. Članki, ki jih prinaša Kažipot, so po njegovih lastnih besedah, zapisanih v uvodniku, lahko za koga preveč radikalni (ali pa ne), a spodbujajo različnost in izmenjavo mnenj. Ni nujno, da se z mnenji, izraženimi v Kažipotovih člankih, strinjate. Odpirajo pa možnost, da se. Ali da predstavite svoj vidik, zakaj se ne. Na tak način bi namreč moral potekati zdrav (strokoven) dialog v zdravi družbi. Grožnje in diskriminacija drugače mislečih v zdravi družbi ne bi smele obstajati. Različna mnenja pa bi morala soobstajati. Navsezadnje smo zato tudi začeli uporabljati razum.

Časopisu želimo srečno pot in dolgo življenje. Upamo, da bo postal in ostal zdrava alternativa temu, kar žal imamo zdaj. Možnost izbire mora namreč vedno obstajati, če pa je ni, o demokraciji ne moremo več govoriti. Princip je isti, sve su ostalo nianse, je svojčas pel panonski mornar. In drži: svet je bil vedno nor. Imeli smo osvajalce. Inkvizicijo. Eno in drugo vojno. Korejo. Vietnam. Bližnji Vzhod vobče. Imeli smo Sadama, ki so mu na TV razkazovali zobovje, kot da je na sejmu, našli pa ničesar. Imeli smo Jurija mlajšega in Donalda. Vmes Baracka, ki je skoraj neopazno prišel in odšel. Spremenil ni ničesar. Imeli smo hladno vojno, pa vročo vojno, merjenje jajc tako ali drugače. A treba se je vprašati: smo imeli dovolj empatije? Smo pomislili, da je lahko tudi drugače? Da je v demokraciji volja na strani ljudstva? Da ni nihče večen? Zlasti to: da ni nihče večen …