Piše: Ivan Vogrič
V začetku devetdesetih let je Anton Ingolič, ki je med obema vojnama obiskoval mariborsko realko, zaupal piscu teh vrstic, da so bili primorski priseljenci v tem mestu na splošno nepriljubljeni. Opravljali so namreč poklice, ki niso bili najbolj čislani; od poklica žandarja do carinika, ječarja, ipd. Državna uprava je zaposlovala Primorce, da bi na ta način zapolnila vrzel, ki je nastala po čistkah v njenih vrstah oz. z odhodom dela nemškogovorečega prebivalstva. Primorci so veljali za jugoslovansko usmerjene in pristajali na centralistično politiko, to pa jim je odpiralo vrata za prej navedene poklice.
Družina mladinske pisateljice Branke Jurca, rojene v Koprivi na Krasu leta 1914, tik pred izbruhom vojne, je prišla v Maribor že med prvo svetovno vojno, se pravi preden so čete Rudolfa Maistra prevzele oblast v mestu. Njen oče je spadal namreč med prej navedene poklicne profile; zaradi dejstva, da je bil pred vpoklicem pod orožje zaposlen v koprskih zaporih, je bil že pred iztekom vojne – potem ko je bil ranjen na fronti in odpuščen iz vojske – poslan v mariborsko kaznilnico kot paznik. Bodoča pisateljica se je spominjala predvsem zunanjosti kaznilniškega kompleksa, v prvi vrsti velikega lepega parka »z magnolijami, ki so se razcvetele v zgodnji pomladi«. Hkrati tudi vzklikov nemškutarjev ob demonstracijah takoj po »prevratu« leta 1918: »Prekleti Čiči! Pojdite od koder ste prišli«.
Nenaklonjeno razpoloženje do prišlekov je tlelo tudi potem ko je postal Maribor del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Razplamtelo se je v trenutku, ko je postal domači trg delovne sile, tudi v državni upravi, prenasičen.Ob vsakem novem valu emigrantov so se namreč povečale tudi vrste brezposelnih. Primorski begunci so bili nezaželena konkurenca; poleg starih pokrajinskih nasprotij je šlo zdaj za borbo za vsakdanji kruh. Piker odnos do rojakov s Primorske se je kazalo v reku »Kjer Primorec sede, sedem let trava ne raste«, nastalem prav v tistem obdobju.
Tudi Branka Jurca je imela težave z zaposlitvijo, saj po končanem učiteljišču ni našla službe v stroki. Nekaj časa je zato delala v tekstilni tovarni, najprej v proizvodnji in nato v pisarni. Je pa prav takrat začela objavljati kratko prozo v resne literarne revije. Prvo redno pedagoško službo je našla v Slovenskih goricah, kjer naj bi jo, po podatkih časopisa Dnevnik, pričakal razred s kar 84 učenci.
Po zasedbi Jugoslavije se je preselila v Ljubljano, kjer se je vpisala na univerzo. Tam se je vključila v Osvobodilno fronto in bila internirana, najprej v italijansko taborišče Gonars, nato, po kapitulaciji Italije, pa v nemški Ravensbrück.
Po vojni se je poročila s pisateljem Ivanom Potrčem, med vojno prav tako taboriščnikom. Rojstvo njunih otrok jo je spodbudilo, da je začela pisati za mlajše bralce. Njeno najbolj znano delo je bila mladinska povest Ko zorijo jagode (1974), ki je doživela devet izdaj in bila ekranizirana. Branka Jurca je bila tudi odgovorna urednica otroških revij Ciciban ter Otrok in družina in se angažirala pri akciji za bralno značko. Daljše obdobje je živela v Ljubljani, kjer je umrla leta 1999.
Vse življenje je ohranila stike z rodnimi kraji, kar se zrcali v njenem opusu, na primer v zgodnji noveli Na Krasu, knjigi spominov Rodiš se samo enkrat, ipd. Ni naključno, da je glavni junakinji povesti Ko zorijo jagode, Jagodi Kopriva, dala ime po rodni vasi. Ob 100-letnici rojstva so na njeni rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, isto leto pa je izpod peresa Marjete Malešič in Andreja Curka izšla knjiga Kopriva nikoli na pozebe, v kateri so strnjeni spomini na pisateljico.
