Piše: Mika Hočevar

Kdo ne pozna filma “Moj ata, socialistični kulak”? In kdo ne ve, da je bil film posnet po knjigi pisatelja Toneta Partljiča? Malo jih je v generaciji mojih staršev in moji generaciji. Tak filmski uspeh sta doživela le še Kekec, prvi slovenski mladinski film in Cvetje v jeseni, ki s svojo brezčasno ljubezensko zgodbo gledalca vedno znova očara. A ta recenzija ne govori o nobenem od treh omenjenih kultnih filmov, temveč o najnovejši knjigi legendarnega očeta “kulaka”, Veter z vzhoda. 

Pisatelj Tone Partljič bo letošnjega avgusta dopolnil 83 let. Zavidljivo starost skriva z neverjetno mladostno energijo, ki jo je čutiti tudi v njegovem zadnjem romanu, ki je izšel pri založbi Beletrina in šteje 365 strani. Ena stran za vsak dan v letu. Roman, ki je izšel pred nekaj meseci, sem prebrala svežega iz tiskarne. Dišečega po “frišni” barvi. In četudi ne bi bila pristranska, bi zapisala, da gre za še en odličen roman v nizu odličnega pisatelja. Fun fact: ko sem v knjigarni kupovala knjigo, je prodajalka najprej pogledala, če jo še imajo na zalogi, saj kot je sama rekla “se Partljičeve knjige najhitreje prodajajo”. Kako se ne bi, ko pa so pisane tako zelo doživeto! Verjamem, da dejstvo, da je bila knjigarna v Mariboru, ni imelo nobene veze z velikim povpraševanjem. Partljič ni lokalen, on je slovenski.

Zgodba postavljena v leto 1934, ko v politični Evropi vre, je preplet usod. Mladih in malo manj mladih duš, ki iščejo svoj prostor in smisel v svetu. Izmišljeni liki v resničnem času, sedaj že zgodovini, skušajo na tak ali drugačen način ubežati prihodnosti, ki so jo za njih izbrali drugi. O turbulentnih časih, tik pred 2. svetovno vojno, pisatelj navaja ogromno resničnih zgodovinskih dejstev tistega obdobja. Je odličen pripovedovalec, saj fikcijo poveže z realnostjo, kot da bi bil že takrat tudi sam del nje. To je odlika dobrega pisatelja. Že večkrat je v svojih knjigah pokazal, da ga zanima zgodovina in če boste šli kdaj na predstavitev njegove knjige, se boste o vseh navedbah, tako o pisatelju samem, kot tudi o njegovih zgodbah, lahko prepričali na lastne oči in ušesa. 

Zares odličen roman se hitro bere, saj vam zanimiv slog pisanja ne dovoli izpustiti knjige kar tako iz rok. Čeprav dobršen del diši po mladinski literaturi, vas sočnost tako zgodbe, kot tudi jezika v njej hitro vrne v včasih kruto, včasih zabavno realnost. Del zgodbe pripoveduje o resničnem junaku slovenskega naroda, borcu za severno mejo in pesniku, Rudolfu Maistru. Morda ne toliko o njem samem, kot o njegovi nenadni smrti in vdovi Mariji, ki jo je moževa izguba zelo prizadela. Partljičev roman se zaključi v letu 1935, zato ne omenja Marijine smrti leta 1938. 

Seveda roman priporočam v branje vsem. Brez izjeme. Njegove zgodbe, vedno postavljene v znan čas, so brezčasne. Biti tako zelo pisateljsko aktiven pri njegovih letih, pa tudi ni mačji kašelj. Zato pisatelju čestitam za še enega v opusu njegovih odličnih del. Bravo, Tone!