Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2021

S poezijo Valentina Cundriča se srečujem domala vse življenje, tako ali drugače, in običajno v nekaterih ključnih trenutkih. Prva njegova zbirka, ki sem jo kot še zelo mlad bralec prijel v roke, je bila Vrči, zajetje luči in teme (1979), ki smo jo imeli (in jo še imamo) doma, v celjski gimnaziji pa sem, raje v čitalnici mestne študijske knjižnice kot pri pouku, odkrival njegove zgodnje in poznejše knjige, zlasti v povezavi s kronologijo sodobne slovenske književnosti, ki me je zanimala, še točneje pa v povezavi s sonetom, ki se mu je Cundrič zavezal. Prav njegovi sonetni venci (sonetnih vencev) so bili ključni akter pri pisnem izpitu iz Zgodovine svetovne književnosti v prvem letniku komparativistike, ko mi je eden tedanjih asistentov dr. Janka Kosa, očitno premalo poučen o zgodovini slovenskega soneta, pri navajanju avtorjev sonetnih vencev Cundriča črtal. Svoj prav sem dokazal z listki iz knjižnice oddelka za slovenski jezik. Od takrat sva s Cundričem velika prijatelja, čeprav on tega najbrž ne ve. Kot pomočnik urednika pri založbi VED sem se srečeval z gospo Magdaleno, pa ji nekoč, če se ne motim, v knjigarni Mladinske knjige v Nebotičniku, tudi omenil to študijsko epizodo. Slovenska literarna veda se je skozi leta pred Cundričem nekako zaprla, njegovo pesništvo ostaja ob strani, kar je velika škoda, a nič novega, ta gospoda to rada počne; obravnava se nekaj izvoljenih, tudi takih, ki s sonetom denimo nimajo kaj dosti skupnega, ostali pa ostanejo ob strani. Zato je izid antologije Cundričevih pesmi toliko bolj vesel dogodek.

Spremno besedo k Mavričnem obroču je spisala Tonja Jelen in v svojem tekstu zaobjela vse tisto, kar je potrebno reči o njegovem pesništvu, ne da bi o tem napisali monografijo (ki bi si jo pesnik sicer zaslužil). Cundrič je pretanjeni lirik, kar se je pokazalo že ob izidu prve zbirke Krotko jutro (1961), o svojem pesništvu je svojčas že razlagal Francetu Piberniku v knjigi Med modernizmom in avantgardo, a hkrati je njegovo pero ostro in angažirano, lep primer je kar iz Vrčev: Sphingida. Mavrični obroč je zelo dober naslov za antologijo njegove poezije; kot ugotavlja že Tonja Jelen, nekako povzema vse tisto, kar nam predoča kot pesnik: “… kaže na izostreno občutenje sveta, ki ga obdaja sleherna bilka (…) Torej je sklenjena mavrica, zakonitost, ki tvori lepoto, harmonijo in skupnost.” A če boste brali Cundričeve pesmi, boste ugotovili, da njegova poezija ne stavi zgolj na lepoto; njegova ontološka substanca je v odkrivanju resnice bivanja, obstoja, s čimer pa so jasno povezani faktorji narave, sveta okrog nas, ljudi, s katerimi se srečujemo; čeravno se pesnik raje umakne v naravo, kot da bi pretirano interaktiral s takimi ali drugačnimi značaji.

Zanimivo je, da je Cundrič na začetku svoje bibliografske pesniške poti izdal dve zbirki zelo blizu skupaj, potem pa do konca naslednjega desetletja nič. Tako Krotko jutro kot Pojoči grm (našel sem ju v Trubarjevem antikvariatu jeseni 1994, ko sem prišel študirat v Ljubljano, in tisti mesec so boni za menzo pač odpadli; to si je moj organizem takrat še lahko privoščil) sta bralcu predstavila tihega pesnika z ontološko-pastoralnimi liričnimi postajami, ki je izstopal na tedanji sceni udarnih eksistencialistov, pa tudi prejšnja generacija intimistov je začela precej grmeti, Menart denimo s Časopisnimi stihi, Kovič sicer malo manj, a kljub temu s Koreninami vetra, ki so pričale o zanimivem razvoju pesnika, avtorja Prezgodnjega dne. V antologiji se sicer najprej srečamo s pesnikovimi najbolj zgodnjimi deli, še pred prvo zbirko, stvari, ki jih je med 1953 in 1960 objavljal v reviji Sodobnost in nikoli prej izdal v knjigi. Od leta 1961 se je nabralo 139 pesniških postaj, kar bi nekateri označili kot hiperprodukcijo in razlog, da Cundrič v današnji podobi literarne zgodovine ostaja bolj ali manj neobravnavan, čeravno eden najbolj zanimivih pesniških pojavov v sodobni liriki pri nas. Pričujoča antologija tako korigira nekatere izpuščene priložnosti. Predgovor h knjigi je izpod peresa gospe Magdalene, ki je tudi opravila izbor; trdo in pravzaprav nehvaležno hvaležno delo, ker je treba toliko stvari izpustiti. Kar je ostalo, je dober pregled. Morda bo tudi prispeval k temu, da naslednjič na faksu česa ne bodo prečrtali.