Učila, 2022, prevod: Neža Kralj

Piše: Matej Krajnc

Mlada kraljica, ki je postala legenda; ko je zaprisegla kroni, tam leta 1952, smo se pri nas ravno otresli vseh možnih “blokov” in že četrto leto neuvrščeni počasi začeli odpirati državo navzven. Čez lužo so se v studiu Sama Phillipsa v Memphisu zbirali bluesovski glasbeniki in čez približno dve leti, ko je Elizabeta že bila trdno v sedlu, je mladenič iz Memphisa napovedal rojstvo nove, rokabilijevske/rokenrolovske/rokerske kulture, ki je bila blizu zlasti sestri okronane. Letos smo imeli priložnost spremljati drugi bookend te zgodbe: protagonistke ni več med nami, njen sin pa je končno okronan za kralja, dogodek, na katerega je dolgo čakal. Če so Margaret Thatcher pravili Železna lady, je bila Elizabeta (ali Lilibet v krogu najožje družine) iz vseh drugih možnih kovin. Po svoje rahločutna, a si tega ni smela dovoliti, vedno dostojanstvena, večkrat v dvomih, ali so kompromisi, ki jih mora sprejemati v imenu krone, vredni vsega tega … Tog angleški dvor ima svoja pravila, malce so se sicer modernizirali, a Karlovo kronanje je dalo vedeti, da je tradicija še vedno zvečine tista, ki prevlada … Po pravici povedano sem se bal, da bo fant zajokal, a se je zdelo, da je bilo vredno potrpeti, ko so okronali še Camillo in sta bila oba videti nadvse zadovoljna, z zadoščenjem: nihče naju ne bo več jebal. In tega je bilo skozi desetletja kar precej. Zlasti Phillip je bil neusmiljen, Elizabeta manj, a si ni smela dovoliti, da bi bila še manj. Tako s sestro kot s sinom. Sinovi. Well …

Ko gledam velike rdeče črke na naslovnici pričujoče knjige, romana o kraljici Lilibet, pomislim, da je bila pravzaprav omniprezentna že od nekdaj. Kot Elvis ali Willie Nelson – nekako si ne moreš misliti, da ju ne bi bilo. Vzgojen v družini, ki so jo dvorne reči zanimale, sem od malih nog spremljal življenje monarhije, bodisi v Neue Postu, Frau im Spiegel ali kakšnih domačih tovrstnih revijah, pozneje zlasti v Lady. Komparativista te reči ne bi smele zanimati, to so nam nekako dali vedeti, pa tudi sam nisem monarhist, zdi se mi nekako brez veze imeti kraljice in kralje sredi 21. stoletja, fevdalni princip despota in podanika mi deluje preživet in nepotreben, čeprav je zdaj drugačen kot nekoč, kraljica ali kralj sta največkrat bolj ambasadorja kot kaj drugega. Razumem turistični appeal in denar, ki se steka na Otok s tega naslova, najbrž ga je še vedno več kot tistega, ki ga morajo za kraljestvo dajati podaniki. Na Otoku sem tudi živel dovolj dolgo, da sem spoznal moč karizme in vpliva, ki jo imajo kraljevi na vsakdanje življenje. Pa ne samo tam, pomislite, da njihove ceremonije prenašajo po vsem svetu, da imamo še vedno Commonwealth in da se nekateri deli Otoka še vedno ne morejo osamosvojiti, čeprav bi si želeli. Saj ne, da bi tu kraljevi imeli dokončno besedo, so pa del establišmenta, maskota, ki še vedno nekaj pomeni. Tudi v očeh sveta.

Knjiga, ki je pred nami, sledi Lilibetini mladosti do usodnega dogodka, ko od Bertiejeve hčerke, ko oče naenkrat postane kralj, pride do prve prestolonaslednice in nato kraljice. Najbrž ste gledali Kraljevi govor, tudi nadaljevanko na Netflixu – dokumentarcev in filmov o kraljevi družini je zadnje čase povsod polno. In nato vnuček napiše knjigo in nastane cela komocija, šandal, mediji pišejo o tem, kako je malodane izobčen iz družine … in svet se vrti lepo naprej. Kralj postane oče, ne brat; čeravno je Chuck malce bolj eratičen kot mama, ne bomo preskakovali. Še ne.

Če Lilibet odvzamemo funkcijo, stoji pred nami mlado dekle, ki je v začetku petdesetih naenkrat sredi vrtinca in se mora znajti. Saj ne, da bi docela padla z lune, rojena je bila v družino, ki lahko luno kupi, pa tudi dovolj bistra je bila, da je takoj razumela, za kaj gre. Nekateri biografski filmi so jo prikazali kot ne najbolj razgledano bitje, ki je lovilo korake. Bila je nekolikanj naivna, a tudi to se je sčasoma uredilo. Zgodba v knjigi, ki je pred nami, lepo teče, in tudi podprta je z viri; tako literarizirana biografija, roman o Lilibet vseeno ostaja nekaj več. Avtorica ima že prakso pri pisanju zgodovinskih romanov in kraljičina zgodba ni ravno lahek zalogaj. Namig: ob branju knjige paše plošča Slovenskega okteta Nocoj pa, oh, nocoj – tista s prvo zasedbo, kjer še poje Lipušček. Na misel mi pride zlasti Zabučale gore, ki je sicer češka, pri nas posvojena … pa smo nekako že na pol Evrope.