Društvo knjižna zadruga, 2021

Piše: Matej Krajnc

Moja prva srečevanja s poezijo v rosnem otroštvu so bila povezana z miniaturkami: Župančič, Aškerc, Puškin, Prešeren … Lične so in prenosljive, kadarkoli si lahko kakšno vtakneš v žep in jo prebiraš po želji. Spominjam se, kako sva z mamino teto ali z očetom sedela na robu kavča in brala Župančiča, z mamo Puškina, spet s teto Aškerca … Papir je bil takrat tanek, skorajda izginil je med prsti, na prvi notranji strani pa skice ali silhuete avtorjev. Anka je morala od doma, Mutec Osojski je pripovedoval svojo zgodbo, Utopljenec trkal zdaj na okno, zdaj na dver … Z miniaturkami sem potoval po opusih klasičnih pesnikov in potem iskal njihove “redne” knjige. Nato je izdajanje v tej obliki nekolikanj usahnilo, a nekateri sodobnejši pesniki, ki so mi bili blizu, so jih imeli: Menart, Fritz, Udovič … Menart ni nikoli maral samih platnic, pa tudi tu ni škrtaril, Fritz prav tako ne … Izbori so bili vselej zanimivi, zlasti pri teh novejših, kjer so jih občasno še naredili pesniki sami (Fritz, Menart).

Prva Fritzeva miniaturka je izšla leta 2002. Druga z naslovom Vzhičeno skoraj dvajset let pozneje. Prva deluje kot “klasična” miniaturka: pesmi tečejo iz ene v drugo, izbor je izjemno velikodušen … to je izbor pred Kondorjem in veroniko, tudi pred savinjčankami. Zgodnja, zrela in pozna trgatev, jo je naslovil pesnik in dodal še: jagodni izbor. Druga je seveda nekolikanj drugačna, zasnovana je bolj kot klasični izbor v “navadni” knjigi: vsaka pesem na svoji strani, na koncu spremno besedilo. Fritz rad porablja zapise pokojnega pesnika Petra Kolška, ki je zelo lucidno preseciral in tudi sproti ocenjeval njegov opus. Ta opus je pester: od lire do satire, jezik vedno svež in brezkompromisen. Fritz je mojster epigrama in tudi pred erotiko se ne skriva, blizu mu je tako razvezana forma kot sonet, jeba in radost, kontemplacija in … hja, tudi najtemnejše trenutke v življenju je znal osmisliti na svoj način, s prdcem na smrt: prd prd smrt smrt. A veselje do življenja, pa najsi bo še tako čudno, je ključno, ključno je tudi vsevdiljno čudenje nad njim. Zato ne preseneča, da glede na zgoraj omenjeno strukturo druga miniaturka nosi tudi naslov: Vzhičeno. Ta vse skupaj nekako povzema, vsebina sama pa je konceptualno osmišljena kot lirična (1960-2020) z epigramskim uvodom, nekakšno definicijo poezije, in zaključkom – gazelico o minljivosti. Vmes se oloči celotno življenje s smrtmi, pizdarijami, veseljem, pisanjem in kontempliranjem. Zanimivo je, kako/kam je Fritz nekatere pesmi razvrstil v enki, kako/kam v dvojki. Enka je imela razdelke, v dvojki pa jih ni, tu so tudi savinjčanke in seveda marsikaj drugega, kar je bilo napisanega po enki.

A namen tega pisanja ni nujno primerjava med obema miniaturkama. Vzhičeno se bere kot čisto posebna zbirka Ervina Fritza, izbor od najzgodnejših pesniških dni, in večnost Fritzu ni bila nikoli samoumevna, ne v mlajših ne v zrelih letih. Tudi minljivost mu ni bila samoumevna, vedno se mu je prikazovala kot nekakšna osmislitev tistega, kar ostaja, pot je vedno kazala naprej in četudi je na sprehode hodil (ali hodi) s smrtjo pod roko, ta smrt poje. In ko je človek na svetu dlje časa, so sprehodi znak, da še ni škripnil, da še lahko vstane iz postelje in tudi, da še lahko piše. Do tretje miniaturke, Ervin!