Literarno društvo IA, Črna skrinjica, 2023
Piše: Matej Krajnc
O, pizda, si rečeš, če Mauriča, ki je prijazen človek, zavoljo brade niso spustili v deželo demokracije, medu in čistega zlata, kakšne možnosti imam sam, bradati mizantrop? In moja brada povrhu še sivi? Naj se na terminalu izdajam za Saint Nicka ali Clausa, to je zdaj pitanje. Da, zbilja pitanje, pravi problem. In knjiga, ki jo je pisal na rezidenci v Eliotovi deželi, je črna. To je šele sumljivo, tipa je treba zdaj zjebati. Kako bomo to storili? Razprodali bomo njegovo zbirko, pomislil bo, da je komercialno uspešen, in naslednjo knjigo bo izdal pri Beletrini. Potem bo štel zvezde in jebena Zaspanka mu bo vedno manjkala. Ko me bo srečal, mi ne bo več odzdravil, in bom razumel. Pak pa bom njegove pesmi vzel in čisto vse do zadnje uglasbil, pa jih izdal na dveh dvojnih albumih. To bo šele twist: Miha, se srečava vsak na svojem zasebnem letalu nekje nad Pacifikom? Je kajenje nad Pacifikom prepovedano? Kje pa!
Pesmi so nastale na rezidenci v Eliotovi hiši v Massachusettsu in poznavši Miho, je med pisanjem izdatno poslušal Bee Gees, ki pojejo o tej zvezni državi. Spustil je solzo nad harmonijami bratov Gibb. Spet pisal. Dal komad na repeat. Dokončal knjigo. Knjigo, ki jo je začel z verzom “nekoliko daljšo nogo od boga imam, / za številko ali dve.” Nadaljuje, da si je prislužil služinčad. To je dobro, kajti zdaj bo res lahko pisal do neskončnosti in vmes odgovarjal na vprašanje: sir, bi še izbranih sirov? Sir, boste buteljko ali kar celo klet? Sir, koliko rimskih hotnic pripeljemo? Ne, tu se ustavljamo, to je antika, Mauričeva poezija pa je repeticija osamelega pomena, poezija dandanašnjika, ki ta dandanašnjik presega. Ker je pričujoča zbirka nasta(ja)la v posebnih okoliščinah, hkrati potuje in se (za)ustavlja, kolikor je potrebno, da se spregleda diktat časa. Dokler krokodilu ne ugasne cigareta. In krokodilu cigareta ne ugasne, on je tak kadilec, da si z eno prižiga drugo, tako plamen večno gori in tobak popotuje iz Masačjusetsa proti jugu, med blues in shout.
“kjer domuje jezik / se srečujem s seboj.” To so najbolj srečna, a hkrati tudi najzahtevnejša mesta. Pri Mauriču je jezik bistvena ontološka razsežnost, to je bilo jasno že v prejšnji zbirki in to udarja iz vseh pesmi, ki jih bere. Jezik ni minljiv, tudi beseda ne. Zbirka se lahko zapali, potacata jo lahko tako kak jezni škof kot čisto vsakdanji skoporitež, tisto, kar je v njej, pa je polomljeno v lastni nedovršenosti. Čas se poleže na čas. Prst spolzi med prst. Na koncu pa brez cinizma skozi mesec. Mauričeva Amerika je drugačna od Šalamunove, seveda, drugačna od Dylanove ali Eliotove … Krajša je, jedrnatejša, njegov obisk je ravno pravšen za nekolikanj matematike: površina, volumen, opravljena pot … Je Maurič potoval po obeh katetah ali po hipotenuzi? Je pravzaprav ciničen in bo zato lažje prišel skoz mesec? Bo naklestil mesec s pestjo? Ga sklatil na tla, potem pa rekel: redči se jasnovidnost zraka? Damn right, Maurich, bo zagodrnjal mesec, ever the American, počakam, da vidim, koga boš naslednje leto volil. U, fak, končat moram, se zdaj ustraši Maurič, vedoč, da so volitve v prekomorski deželi svobodnih prehudo breme za še eno zbirko. Tole, kar je napisal, pa šteje kot pribito, s fotografijami vred. Maurič ne piše s položaja odsotnosti, on se ga prekleto dobro zaveda. In zdaj? Spet čas za brate Gibb? Nehaj me jebat, Krajnc, zdaj je čas za Elvisa, ki poje pesmi bratov Gibb. Pel jih je tudi Cohen in dolgo je živel. Dolgo bo živel tudi Maurič, čutim to.