Zapel je pas v kavbojkah in se še zadnjič pogledal v ogledalo: oglat obraz z močno brado, za katero je Barbara trdila, da odraža njegov trmast značaj, visoko čelo s čopom od sonca posvetljenih las, močna ramena in izoblikovani bicepsi, ki so pripovedovali zgodbo o človeku, ki da veliko na gibanje in šport. Izbočil je prsi in se zadovoljno odmaknil od ogledala.
”Ali si se že odločil, kako boš praznoval svoj rojstni dan?”
Barbara je vzela z mizice v predsobi torbico. Pogladila je lase spete v tesno figo, ustnice namazala s prozornim balzamom in se ob tem, kakor vedno, spraševala, ali je za Tomaža predolgočasna in premalo vznemirljiva.
Takrat sta privršala otroka in ga rešila odgovora. Vsak dan bolj se je zavedal, da ga od štiridesetega rojstnega dneva ločita še samo dve leti. Štirideset si je postavil za nekakšno ločnico v življenju. Vedno je stremel k načrtovanju in se načrtovanega skušal, kolikor se da, držati. Pri teh letih se je videl z ženo, dvema otrokoma, hiško v predmestju, dvema avtomobiloma, vsaj srednjega razreda, ter vodilnim mestom v marketingu svoje firme, ki ji je bil zvest že vse od diplome. Zavedal se je, da je to v današnjih časih velika redkost, saj lojalnost ne pomeni več veliko. Ljudje prehajajo od enega delovnega mesta k drugemu zaradi boljših delovnih pogojev in boljšega dohodka. Sam je užival v dobri klimi v podjetju. Skoraj vsi sodelavci so se srečevali in družili tudi izven delovnega časa. Zadovoljen je bil s svojim življenjem. Dosegel je skoraj vse, za kar si je leta prizadeval. Zato se je ves čas spraševal, zakaj ima venomer občutek, da v njem nekaj manjka, da nekaj zamuja. Najhuje je bilo, da ni mogel ugotoviti, kaj je tisto, kar bi izpolnilo njegovo skoraj popolno življenje.
”Oči, bomo videli opice?”
Triletna Mija ga je pogledala z velikimi modrimi očmi, ki jih je podedovala od Barbare.
”Opice, pa leve, pa tigre, slone…pa še veliko drugih živali.”
Zadovoljna z odgovorom je tekla iz hiše proti avtu.
”Pa malo prej si ji povedal,” je pametoval sedemletni Tim, ”mogoče bi ji moral narisati.”
Za marec nenavadno toplo vreme je v živalski vrt privabilo veliko število obiskovalcev. Tina je slekla jopico iz jeansa in dolge mišičaste roke nastavila soncu. Štiriletna Ema je drobencljala okoli nje in prepevala novo pesmico, ki so se je naučili v vrtcu. Poiskali sta prosto mizo.
Nemirni deklici je zabičala: ”Draga gospodična, prosim, če sedeš in v miru počakaš na svojo porcijo sladoleda.”
Med čakanjem je opazovala ljudi, ki so prihajali, odhajali, se glasno pogovarjali… zdelo se ji je, da so vsi tako veseli, popolni. Primerjala je svoje bedno življenje samohranilke, ki je večino dni garala v odvetniški pisarni, z življenji ljudi, ki so jo obdajali.
”Mami, žejna!”
Pogledala je k sosednji mizi. Majhna deklica je sedela na prevelikem stolu in izza mize se je videl samo čop gostih svetlih las. Deček je od očeta izprosil telefon in bil tako zatopljen v igrice, da bi svet okoli njega lahko začel izginjati, pa bi to komajda opazil.
”Kmalu bomo lahko naročili,” jo je potolažila njena mama.
Tina jo je skrivaj opazovala. Brezbarvni obraz je bil pokrit s prevelikimi sončnimi očali. Gladko počesani lasje, kavbojke, preprosta majica…
”Mama style,” je pomislila.
Sama kljub preveliki zaposlenosti ni nikoli zapustila stanovanja nenaličena in vedno je bila do potankosti urejena.
”Nikoli ne veš, koga lahko srečaš,” je bil njen skrivni moto.
Oči so se ji zaustavile na očetu, ki je sedel ob družini. Dolge noge, obute v drage športne copate, je iztegnil predse in nezainteresirano pogledoval brez cilja naokrog. Zdelo se je, da komaj čaka, da bo popoldneva konec. Pomislila je, da bi imel popoln obraz, če se ne bi ves čas mrščil. Široke prsi, dodelane mišice na rokah, lasje barve medu, prepredeni s svetlimi prameni. Tople rjave oči so se v zdolgočasenosti zdele prazne. Bil je privlačen in začela se je spraševati, kaj je videl na pusti osebi poleg sebe.
Ves čas, kar je po ločitvi ostala sama z Emo, je iskala zase idealnega partnerja, ki bi bil tudi dober oče. Vendar so bili vsi, ki so ji bili všeč, že poročeni.
Neprenehno čebljanje je Tomaža zbudilo iz otrplosti. Nasproti njega je sedela drobna deklica, malo večja od Mije, in ves čas nekaj pripovedovala ženski poleg, najverjetneje njeni mami. Ta ji je ves čas prikimavala, a videti je bilo, da je sploh ne posluša. Njuna pogleda sta se za trenutek ujela. Za tisto drobno sekundo se je potopil v najbolj zelene oči, kar jih je kdaj videl. Na drobnem obrazu so izstopale, kakor gorska tolmuna. Srčasta usta so se premikala v tihem odgovarjanju deklici in za trenutek je pomislil, kako bi bilo, če bi jih poljubil. Bi videl zvezde, luno, morda celo osončje? Pomislil je na Barbaro. Običajno je zaleglo. Vendar ne sedaj. Nekaj se je zganilo v njegovi biti. Nekaj, je privršalo na plan, nekaj, kar je že dolgo pogrešal.
Njegova družina je vstala. Sledil ji je brez besed. Obrnil se je in videl, da neznanka še zmeraj sedi pri mizi in brez sramu strmi vanj.
Naredil je nekaj korakov, odprl denarnico, vzel iz nje svojo vizitko in jo neopazno spustil na tla.