Piše: Matej Krajnc
Dallas Records, 2022 (23) (vinilna izdaja)
50 let mineva, odkar je Tomaž Pengov objavil svojo prvo veliko ploščo Odpotovanja, leta 2006 pa je izšel njegov prvi in edini koncertni album Koncert. Po Koncertu je pri založbi Sanje v sklopu knjige Drevo in zvezda (2011) izšla še ena plošča pesmi in recitalov, v naboru studijskih plošč pa poleg Odpotovanj najdemo še Pripovedi (ZKP RTVL, 1988), Rimska cesta (Sraka, 1992) in Biti tu (Sraka, 1996). Med glasbenimi zgodovinarji je obveljalo, da je Pengov s temi izdajami ustvaril najvidnejši samospevski opus kar zadeva učinkovito in presežno spajanje poezije in glasbe, kot kantavtor pa se je pojavil že na nekolikanj shojenem terenu: čisto empirično se je ta zvrst pravzaprav začela že s pesmimi Frana Milčinskega Ježka, ki jih je tudi sam izvajal, od jeseni leta 1967 pa v medijih beležimo kantavtorske nastope Tomaža Domicelja, ki je leta 1969 pri beograjski založbi plošč PGP RTB izdal prvi domači kantavtorski EP (malo ploščo s štirimi pesmimi) Srečanji.
Ko je Tomaž Pengov leta 2005 v Viteški dvorani ljubljanskih Križank pripravil svoj koncert, je bil to poseben dogodek: bard takrat ni redno nastopal, čeravno je bil denimo pogost gost Vaska Poliča na dnevih knjige v Ljubljani, ko je Kongresni trg še premogel parkirišče. Dolga leta sem nastopal pred njima ali takoj zatem; Pigl je, načeloma redkobeseden (tudi zanj je veljala maksima Blaza Foleyja: spregovoril bom, ko bom imel kaj povedati), rad popaberkoval o velikanih glasbe in besede, ki sva jih oba spoštovala, tudi o poeziji iz starih časov se je rad pomenkoval. Na pričujočem koncertu v Križankah je bil za tiste čase v dobri formi, koncert je bil izziv, veselilo ga je pretuhtati nekatere pesmi in jih konceptualno razpostaviti v enega njegovih daljših nastopov. Umanjkala ni nobena antologijska pesem iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja; tu je treba takoj dodati, da ni bil samo izvajalec lastnih pesmi, ampak tudi pretanjen interpret, ki je pesmi drugih izbiral in uglasbljeval s preciznostjo in odgovornostjo. Posebej mu je bila pri srcu ljudska pesem, v repertoarju nikoli ni umanjkal Ježek, pa tudi angažirana nota mu, sicer liriku, ni bila tuja, to je posebej dobro pokazal na plošči Rimska cesta. Koncert se je začel z uvodno pesmijo z Odpotovanj, Cesto, ki je tudi sicer ena izmed ključnih avtorskih pesmi njegovega opusa … poleg (med drugimi) V nasmehu nekega dneva, Prišla je tiha, Bila sva vse in Na nekem daljnem kolodvoru, ki jih vse slišimo na koncertu. Do kratkega odmora so se zvrstile pesmi z večine albumov, od Vrnitve do Nerodne pesmi, Ježkove Črne pege, Sarkofagov, Drevesa in še dveh Ježkovih: Vandrovčka in Glažka vinčka. Vmes, kot peta po vrsti, njegova najbrž najbolj znana pesem, adaptacija ljudske Rodovnik vina. Iz zemlje gre … kam že, Tomaž? Lavindi undi kam?
Po premoru slišimo poleg Kolodvorov, Bila sva vse in Nasmeha še Maškare, Čakajoč nase, brat, pa angažirano Stari klovni, ki je leta 1992 lepo povzela bistvo zaodrnih (politikantskih) igric zgodovine. Našel se je prostor za poprej še neobjavljeno pesem Silba in po njej Pomisli z zadnje studijske plošče Biti tu. Nato Odhod. Pengov zveni krhko, včasih se zdi, da odpotuje s prizorišča in zalebdi nad njim. Prsti sicer niso več vselej tako gibki kot njega dni, a zvenenje njegovega kitarskega sloga je še vedno unikatno in nadčasovno. G-dur, v katerem je zadnja leta najraje igral, daje njegovemu glasu, dopolnjenemu in parlandiranemu z leti, poseben patos. To ni več mlad dolgolasi fant z zvenečim baritonom, lutnjo in trubadurskimi miniaturkami, pač pa nam igra zrel, od življenja ožlahtnjeni samospevec, ki mu (zdaj pa sploh) ni vseeno, kam postavi kakšno besedo in v kakšnem kontekstu jo spoji z glasbo. Kompromisov ni, ni gostobesedne komunikacije z občinstvom ali vabljenja k ploskanju: Pengov igra brez vseh teh dodatkov, ključna je pesem, ki je tudi njegov azil: v pesmi biva in s pesmijo je osmišljen kot človek in kot bard.
Dallasova izdaja Pengovovega Koncerta na vinilni plošči je izjemno lično narejena: na gatefoldovskem ovitku so vsa besedila in prenekatera arhivska fotografija iz vseh obdobij Piglovega ustvarjanja. Izdajo je oblikoval Igor Ribič. Miks in postprodukcijo koncertnega posnetka je leta 2006 opravil Aco Razbornik, stari Pengovov kompanjon iz zgodnjih let Odpotovanj, sicer vsejugoslovanski studijski mojster; ravno oni dan smo v Zagrebu razpravljali, kdo vse je snemal v studiu Tivoli in se spominjali tudi studia Akademik.
In ko se koncert na vinilki izteče, ostanejo spomini – na nekatera dolga leta z nekaterimi skoraj že gospelovskimi pesmimi, na poezijo, ki je bila osrednje gonilo Pengovovega peresa, nanj, ki zdaj na Desolation Row igra z nekaterimi prijatelji in vzorniki. Mi pa smo tu in ploščo je moč obrniti. Dvojna je; to zlahka storimo večkrat.