Piše: Gregor Lozar
Prime me, da bi vzel v roke črno barvico, takšno topo, spredaj pošiljeno in zadaj pogriženo, da bi jo vzel v pest kot kol in napisal recenzijo na velik kos odpadnega kartona, na raztrgano škatlo, prinešeno iz merkatorja. Takšna nemoč me zaobjame pred knjigo Vojno stanje. Vem, da je Frančič »literatura iz margine« a se mi še sanja ne zakaj. Ker je imel pijanega in nasilnega fotra? Vem, da piše v fragmentih in to preobilje tem, utrinkov, sentenc, toka zavesti, »koščkov ogledala«, ki jih lahko v neskončnost sestavljam v bistroumnosti, ta nezmožnost povzetka, to preobilje angleškega vrta, ta želja, da se ne izvijem s »finto« ampak ostanem pred tekstom ponižen… Tukaj se še prav začne ne.
Celemu svetu je znano (pa čeprav imam občutek, da čevljarjeva žena o tem ve bore malo) da je Franjo Frančiča foter hoblal ko hudiča. Obstaja tudi velika verjetnost, da to omenja v večini svojih knjig. Ampak kako povedati kaj je izvirnega o novi knjigi avtorja, ki ima za seboj polpregleden opus, ta sega od samozaložb in objav izgubljenih društev do prvoligašev težke kategorije in ki je medtem dočakal že nekakšno starost. Starost ki ne prinaša miru. Starost v kateri ne more preseči prepadov, ki jih je zakoličil med seboj in svetom. Starost v kateri mu spomin rešetajo krvavi drobci spominov. Starost v kateri uzira lepoto alzheimerjeve bolezni. Starost ki obljublja, da prav do konca ne bo prinesla miru.
V vsem tem izobilju me mika, da bi Vojno stanje razglasil za roman molka. Navedel primeren odlomek – tisti v katerem z očetom ni govoril 30 let, oni v katerem ni zmogel preseči prepada do umirajoče matere, še eden kjer ni upovedal spolne frustracije, četrti kjer ženi in hčeri ni zmogel povedati za porazno diagnozo – in sklenil, da ta molk kolje svet na dvoje. Na zunanjost ki noče poslušati, beri čustveni hlad, in na notranjost, ki noče utihniti. A potem pridejo pomisleki… Kaj se boš delal pametnega pred velikanom? To je vendar očitno! Zgolj sebe zreš v ogledalo! …in neizmerna želja, da bi potolažil Franjota. Da bi mu povedal… kaj? Da bo bolje? Vonegut je nekoč pisal, da se uči inteligentno tolažiti. Google o tem ve bore malo. Tudi jaz se predam molku. In plazu besed. Franjo, če to bereš, oprosti, da je tako.
Trije odstavki so mimo. Zdaj je treba povedati nekaj pametnega. Za zaključek. Franjo Frančič se sprašuje Zakaj? Kdo bo to bral? Naj poskusim odgovoriti. Mularija berite Frančiča, če ste osamljeni s svojo bolečino – videl boste, da niste sami. Če so ata, mama, učitelj, policaj preveč pametni za svoje dobro, boste tukaj našli granitno kocko, ki jim jo lahko zabrišete v glavo. In stari? Če ni prepozno, berite Frančiča, da ne postanete prepametni za svoje dobro in da se spomnite, da lahko boli tudi druge.
