Romaneskni prvenec novinarke in publicistke Katarine Keček prinaša na slovensko literarno prizorišče dolgo pričakovano osvežitev, saj ne gre za klasičen roman, temveč za neke vrste osebno-izpovedni dnevnik z netipičnimi naslovi poglavij kot so: Sobota: Severina, nosečnice in balerinomat, Sreda: avtopralnica, točka G in zobar, Četrtek: joški, migrena, poli salama in beli zajec itd. Pisateljica namreč v grobih potezah oriše precej monotono življenje Lidije S., matere dveh najstnikov, bančne uslužbenke in gospodinje, ki v želji po izstopu iz utesnjujoče rutine izumi svoj alter ego Lili Montero. S pomočjo vročekrvne in avanturistične Lili odpre na Tinderju profil, s katerim šarmira moške na internetu ter si tako z virtualnim dopisovanjem poživi dolgočasen vsakdan, sestavljen iz številnih družinskih opravkov.

Razcep na permisivno Lidijo in neukročeno Lili je zatorej nujen izhod v sili in tako globoko ponotranjen, da nas na trenutke spomni na disociativno motnjo identitete (multiplo osebnost), za katero je značilna prisotnost dveh ali več različnih identitet, ki sta zaradi travmatičnih izkušenj v otroštvu lahko druga z drugo v navzkrižju. Na nekem mestu Kečkova celo zapiše: “Najpametneje bi bilo, da ostanem doma. Videti sem kot serijska morilka na svojem prvem prostem vikendu po dvajsetih letih zapora v samici.” In čeprav dejansko nima morilskih ambicij, se zaradi stresa doma in v službi večkrat zaloti, da ljudem okoli sebe ponuja priročne laži, s pomočjo katerih pobegne v paralelni domišljijski svet zapeljivke Lili, drzne femme fatale, ki pa je še vedno podrejena moškim željam, namesto da bi uresničevala lastne fantazije.

Če Kečkova v prvi polovici romana opisuje nekatere bizarne obrede, ki jih je v sklopu družinske tradicije razvila že babica protagonistke in ki vključujejo hitrostno tekmovanje v ubijanju muh s tleskanjem prstov, poimenovanje in maziljenje dojk, ženski debatni večer s pitjem sadne žganice, izpostavljanje otrok ledenemu mrazu, da bi razvili močan imunski sistem itd., se v drugi polovici knjige bolj posveti opisom Lidijine transformacije, saj iz trenutka v trenutek bolj tone pod vpliv Lili, kar se navzven kaže skozi povečano nevrotično in celo psihotično vedenje. Vendar pa ta prehod izpelje na tako subtilen in prefinjen način, da so meje med obema osebama povsem zabrisane.

Zanimivo je, da se vsako poglavje v knjigi začne na podoben način – protagonistka se zjutraj pogleda v ogledalo in zagleda isti, a vsakič drugačen obraz, ki ga pospremi z besedami: “Pogledam v ogledalo. Znan obraz. Tako ljub, a včasih tako čuden. Vsak dan sem drugačna. Enkrat sem luštna, drugič stara, tretjič mila in tudi zelena znam biti kakšen dan. “What so you wanna be today, my dear? Si rečem vsako jutro, ko se pogledam v ta ljubi obraz. In potem iz palete različnih vlog, ki sem si jih nabrala skozi življenje, izberem, kar mi tisti dan najbolj odgovarja. Danes sem lahko mama, žena, bančna uslužbenka, sestra, čistilka in baba Sera, zaupnica, klovn po potrebi, ljubimka, zlata soseda … Kar izberi, kaj bi bila, imam še tega na zalogi, brez skrbi. Pri meni nihče ne bo lačen. Včasih se mi zdi, da v meni živi več oseb hkrati z različnimi interesi in življenjskimi stili. Moja glavna naloga je koordinacija potreb in želja vseh sostanujočih oseb v mojem telesu. Pravzaprav mi ob uresničitvi vseh zahtev podnajemnikov za lastno življenje ostane bore malo časa.” Kljub temu da se v romanu Umetnost zavijanja z očmi določeni segmenti besedila ponavljajo, bralec knjigo prebere v hipu, saj je jezik pripovedi tekoč in sila zabaven, zato je nenehno na preži kakšne preizkušnje in izzive lahko prinese nov dan, ki se na prvi pogled ne razlikuje od drugih.

Na številnih mestih lahko poleg vsakdanjih zapletov znotraj družinskega in službenega kroga zasledimo tudi kritiko sodobne potrošniške družbe izobilja, ki po tekočem traku proizvaja zmanipulirane in psihično neuravnovešene ljudi brez lastne hrbtenice: “In, smo ljudje kaj bolj pametni danes? Vemo več, kot so vedeli ljudje včasih? Je zato, ker smo danes bolj polni znanja, bolj izobraženi, tudi manj vojn, nasilja, hudobije? V zadnjih dvesto letih smo ljudje organizirali preko dvesto mednarodnih vojn. Kretensko smo mislili, da bo ta prostor, ko bo demokratično osvobojen, preplavila pamet. Pozabili pa smo na dejstvo, da imajo v demokraciji tudi neumni pravico voliti. In ker je po statistiki slednjih več … Podcenili smo neumneže. Idioti so z vseh strani preplavili svet, pametni smo se umaknili, kaj smo hoteli drugega.”

Bralec se med branjem knjige zaloti, da se spopada z ambivalentnimi čustvi – po eni strani se z glavno junakijo do določene mere lahko poistoveti, po drugi strani pa hitro zasluti njeno neprizemljenost in si želi, da bi se fokusirala na bolj realne in izvedljive cilje. Roman Umetnost zavijanja z očmi, ki je lansko leto na natečaju JSKD dobil priznanje za najboljše samozaložniško prozno delo leta 2021, nedvomno na inovativen in duhovit način obračunava s stereotipi, obenem pa ponuja pretanjen vpogled v večplastno in kompleksno naravo ženske duše, ki je noben moški ne more popolnoma doumeti.

Miša Gams