Pesmi iz predala – zbornik, ki ga je v začetku letošnjega leta izdala založba Kulturni center Maribor, predstavlja izbor 87 pesmi pesnikov in pesnic, ki so sodelovali na natečaju Radia Maribor. Čeprav se je na pobudo, da iz predala privlečejo pesem po svojem izboru, odzvalo več kot sto avtorjev pesmi in so na Radiu Maribor izbrali 13 pesmi, ki so jih z zvočnim zapisom predstavili javnosti, je založba Kulturni center Maribor v pričujočo knjigo uvrstila večino pesmi iz natečaja. Prispele pesmi so razdelili na deset pesniških sklopov (Vrata, Soba, Preproga, Pohištvo, Miza, Okno, Predal, Mapa, Potovanje oblakov, Pismo), h katerim so podali nekatere odgovore, ki so jih zapisali avtorji pesmi na vprašanje urednice uredništva dnevnega programa Radia Maribor – Zakaj pišeš? (Kaj ti pomeni poezija?) – Irene Kodrič Cizerl, ki je napisala predgovor h knjigi, v katerem je opozorila na to, da “mnogi pišejo, ne zato, da bi jih opazila literarna kritika, temveč zato, da bi ubesedili svet zase in morda še za svoje najbližje.”

Med prebiranjem pesmi, ki so prispele na natečaj, najbolj pade v oči raznovrstnost vsebine, saj lahko v njih najdemo tako ljubezensko/erotično tematiko kot tudi številne hvalnice naravi, ki segajo od ekspresionističnih pesmi o utapljajočih metuljih (Matija Krumpak), do kamnov, ki gradijo mozaik življenja (Darja Medved), od občudovanja polnoživosti rdeče barve, “… barve zardelih lic, / barve rdečega javorja, ruja in vina, / pa šipka in grebena petelina” (Cvetka Berginc) pa do občudovanja tišine v času sneženja, ko je “… vse tiho, oddaljeno zveni ednina. / Resnica je med nami spremenljivka in je / vez, ki raste v naslednjo zimo.” (Marta Merkač). Pesniki v naravi cenijo tišino, ki zrcali njihovo samoto in osamljenost, po drugi strani pa se zavedajo mimobežnosti trenutka, ki ga poraja barvita in deroča reka (Jože Kos Sine, Milan Jež) ter odseva v jezeru, ki iz ednine ustvarja dvojino oz. množino (Ivan Lisac). Na več mestih se motiv iz narave preplete z ljubezensko tematiko, kar je morda najbolj razvidno v pesniškem sklopu z naslovom Preproga, ko nek detajl, ki ga pesnik oz pesnica najdeta v svoji okolici, vzbudi bodisi erotično domišljijo bodisi prebudi zavedanje o prepletenosti subjekta z vesoljem in minljivostjo življenja. Tako Maja Grdina v pesmi Ledeni krik, v kateri s pomočjo metafore metulja ponazari odtujenost med ljubimcema, zapiše: “Kot krhki metulj, zlomljenih kril, / se je še zadnjič dotaknila njegovih dlani. / Njen krik je brisal zvezde z neba, / led je pokal, ko je odšla”, medtem ko v pesmi Sonje Fišer “tolmuni spečih luči” vabijo ljubimca onstran znanega: “…v neki oddaljeni galaksiji, / nedokončane rime zlepiva v najsvetlejšo zvezdo.”

Poleg hvalnic Zemlji, vesolju, domovini (Renata Cigler, Lothar Orel) in mami (Ana Černko) najdemo še prav posebno balado (Balada povodnega moža – Denis Peperko Zupančič), napitnico (Tim Rezar Rat) in eksistencialistično zasnovane pesmi, ki preizprašujejo občutje praznine in manka, ki ga ustvarja sodobna družba s hitrim tehnološkim “napredkom”. “Kam drvimo? / Kam strmimo? / Kako lahko tako živimo? / SAJ SMO KOT ROBOTI!” ugotavlja Aleksandra Kukovec, medtem ko Marija Vučetič v pesmi Vse isto se zdi ugotavlja, da nam potrošništvo in materializem predstavljata pogubo: “Po bogastvu ljudje še hrepenijo, / vsem se mudi, nihče ne postoji, / nikomur ni mar za tegobe soljudi, / le redkokdo vpraša, kako se živi.” O nepomembnosti družbenih statusov glede na notranji mir in stanje osebne sreče spregovorita tudi Tara Ledinek in Goran Pavčnik, medtem ko Bredo Slavinec, Aleša Tacerja in Nušo Ilovar hitri tempo zunanjega sveta še bolj prizemlji v ozaveščanju staranja, samote in praznine. Ilovarjeva v pesmi Pogled praznine zapiše, da je “Brezkrajno sama, / sama nekje v svojem / brezčasnem breznu.” Kot protiutež nastopajo otroške pesmi s pomanjševalnicami in pesmi na temo sodobne interpretacije pravljic, ki jih največkrat najdemo v sklopu z naslovom Mapa (Urška Košir, Alenka K. Čede, Andrej Ivanuša, Eva Pavšek, Maja David). Kot posebnost lahko izpostavimo tudi umestno vprašanje, ki ga zastavlja Jožica Koren v ritmično razgibani pesmi s pomenljivim naslovom Kam se je kultura skrila ter motoristično verzijo praznovanja Prešernovega dneva kulture, v kateri Ksenija Kolar Švarc slovnično pomanjkljivo, a hudomušno zapiše: “Sem se odločila, kaj bom s prešernovim / Dnevom storila … / Bencin v žile bom spustila, / Na cilinder pozabila, / Na obešalniku naj visi – enkrat se živi. / Z usnjem se bom zlila / in med noge si konjev sto spustila. // Če bi France še med živimi bil, / Bi takoj eno ledvico prodal, / Samo, da bi se na pot z menoj podal.”

Tudi na temo ustvarjalnega procesa je v zborniku Pesmi iz predala kar nekaj govora. Alenka Kokalj v pesmi z naslovom O ustvarjanju zapiše svoje dvome in vizije: “Ideje so, a niso dovršene. / Tu manjka delo, čas, dejanje – / ko so izdelki, pride pa iskanje. // Ne vem, če bova zmogla energijo, / pogum in voljo, da to narediva – / le sen ostane in na njem letiva.” Alenka Fingušt se po drugi strani zaveda, da pesem ne more nič otipljivega doseči, a vendar predstavlja svojevrstno tolažbo: “… Ko zamrejo glasovi ljudi, / ko od oddaljene bližine boli, / ko iščeš družbo in hkrati / želiš biti sam – / takrat je pesem naročje in pristan; / je sporočilo, poslano onstran in / je sled za korak s tolažbo, / da nihče ni zares sam …” Vlasta Črčinovič Krofič pa v svoji pesmi brez naslova le preprosto zapiše: “Pesnica / koncept / dve roki / deset prstov / tipkovnica / dve kvartini / dve tercini / štiri kitice / kozarec rujnega / kava / aspirin / sonet. Kar se stila pesmi tiče, najdemo v zborniku v enaki meri zastopane tako pesmi z rimami kot pesmi s svobodnim verzom, veliko je tudi metaforičnih opisov, personifikacij, ponavljanj in naštevanj, tudi aliteracij (Pomladna – Darja Štrucl). Zanimivo je opazovati na kakšne načine pesniki in pesnice zaznavajo svet okrog sebe in kako se ta staplja z njihovim notranjim jedrom. Borut Gombač v spremni besedi med drugim zapiše misel, ki jo je nekoč delil z udeleženci pesniške delavnice in ki izpričuje organsko prepletenost med pesnikom in njegovo stvaritvijo:“Verz je uspel, ko ga začutiš telesno, ko postane del tvojega okostja in živčnega sistema. Če bi hotel kdo proti tvoji volji zradirati tak verz, bi ti ga moral dobesedno iztrgati iz prsi in drobovja.” Lahko bi rekli, da se v pričujočem zborniku nahaja kar nekaj tovrstnih pesmi, ki so potegnjene (ne zgolj iz zaprašenega predala) globoko iz drobovja pesnika oz. pesnice, ki doživlja (pesniški) svet kot del svojega ranjenega telesa in obratno.

Naj se na koncu recenzije navežem na vprašanje Zakaj pišem?, ki je bilo v sklopu pesniškega natečaja omenjeno kot iztočno vprašanje za kasnejšo opredelitev posameznih sklopov v knjigi pa tudi kot inspiracija za nadaljnje refleksije o poeziji. Čeprav sem kot literarna kritičarka prepričana, da pesniki v prvi vrsti ne pišejo zato, da bi dobili povratno reakcijo s strani kritika ali anonimnega bralca, ampak doživljajo pisanje bolj kot primarno potrebo po izpovedovanju in katarzi svojih čustev, naj pri tem dodam, da literarni kritik v svoji analizi pesniške zbirke razen nekoliko detektivskega dela pri “dešifriranju” pesnikovih občutenj in stila ubesedovanja, ne more odkriti nič takega, kar pesniku ni že od vekomaj bilo jasno. Njegova kritika ali recenzija lahko opomni na določene slogovne oz. slovnične spodrsljaje, ne more pa izhajati iz stališča, da določena pesem zaradi najrazličnejših vzrokov “ne štima”, saj gre za razliko od npr. romana za zelo subjektivno stvaritev, ki se ne veže na faktografsko preverjanje (literarne) realnosti. Brez dvoma bo bralec v zborniku Pesmi iz predala našel cel nabor refleksij in občutij pa tudi, kot pravi v spremni besedi Petra Kolmančič, ko citira eno izmed pesnic – “odgovorov na vsa naša vprašanja.”

Miša Gams