Z očetovim harmonikarskim orkestrom smo bili leta 1959 kot kulturna skupina na gradbišču »avtoputa« v okolici Niša, kjer so mladinske brigade prostovoljno gradile avtocesto, simbol bratstva in enotnosti v nekdanji državi. Odpeljali so nas v planinski dom v Sičevsko klisuro. Posedli smo okrog miz, na katerih so stale steklenice, polne »vode«. Čeprav smo bili zelenci in še precej neizkušeni, smo med pogovorom starejših, ki so razpredali, kako bo potekalo naše gostovanje, nemudoma ugotovili, da svetla tekočina v steklenicah na mizah ni bila voda, ampak »mekana rakija«. Za vse tiste, ki ne vedo, kakšna pijača je to, naj povem, da je sicer žganje, vendar takšno, ki vsebuje manj alkohola, kot ga je pri nas v Sloveniji v žganju. Naši kozarci so bili hitro polni in, kot da bi bili zelo žejni, smo z veseljem srebali iz njih. Takrat je oče opazil, da nekaj ni v redu, in seveda takoj ukazal, da je treba steklenice odnesti z miz. Bil je velik nasprotnik tega, da bi po alkoholu posegali mladi ljudje. Če je samo opazil, da se je dogajalo kaj takega, je vzrojil in napravil dolgo pridigo. Morda bi njegovim besedam o škodljivosti alkohola moral prisluhniti še marsikdo drug. Predvidevam pa, da tega ne bi hotel storiti in bi s polno čašo nazdravil – za veselje in tolažbo.

(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)