Učila, 2022, prevedel Marko Bogataj

Mamina teta, rojena 1901, ni kaj dosti spremljala popularne kulture. Vedela je za izbrano glasbo iz tistega časa, poslušala je poročila in Evrovizijo, igrala loto in kupovala plošče, ni pa gledala filmov, pop nadaljevank in brala tozadevnih revij, ki so pri nas sicer bile pogoste: Neue Post, Frau im Spiegel, pozneje Lady, vsaj v tistem začetnem obdobju izhajanja v devetdesetih. Elvis je bil denimo “en pevec”, precej bolje pa je poznala Jackie Kennedy in njeno omoževino, oba slavna soproga torej, ob katerih je tudi sama Jackie postala pop ikona – kot prva dama ali kot Jackie O, kar je takrat bilo dovolj za svetovno prepoznavnost. Bila je tista, v katero so bile uprte vse žalostne oči, ko so leta 1963 v Teksasu ustrelili njenega moža Jacka, bila je modna ikona, mediji, zlasti rumeni, pa so ji bili ves čas za petami. A kdo jo je zares poznal? Kot velja v takih in podobnih primerih, malokdo.

Jacqueline Bouvier je bila v mladosti prepričana, da ne bo zgolj soproga, gospodinja kakšnega dominantnega bogataša ali pa predmestnega slehernika. Dela v sedmi sili in spozna perspektivnega politika Jacka Kennedyja, člana proslulega Kennedyjevega klana, ki je bil na poti na sam političen vrh. Začneta prijateljevati, sprva nedolžno, pozneje bolj intenzivno in Jackie potegne v Kennedyjev klan, kjer pa spozna, da navidezna mogočnost ni nujno pot do življenja, ki bi obetalo varnost in mir. Jack je bil človek, ki se ni zasidral v enem pristanu, pa začne to našo protagonistko nekoliko pekliti, kot je svojčas Brdavsova nepremagljivost začela najedati dunajskemu cesarju. Zaupnika najde v Lemu Billingsu, insajderju klana, s katerim prijateljujeta vse do njene poroke z Onassisom. Prijateljstvo postane tako globoko, da se Billings sprašuje, ali si Jackie res zasluži Kennedyja za moža? A je prepozno, ona postane del družine in zgodbo, ki se razvije, poznamo.

Lem Billings v svoji pripovedi naslika Jackie Kennedy kot zelo človeško in tudi občutljivo mlado damo. Tudi njena skrb za videz, ki je narekovala njeno ikonično modno prezenco, je opisana kot simpatična in nekolikanj naivna: “Jaz sem problem, Lem. Moji lasje so lahko samo skodrani ali posedeni. (…) No, jasno je, da je vse obline pobrala sestra. Nikar ne misli, da je zaradi tega ne sovražim. (…)” Taisti monolog se nadaljuje s pripombami glede višine, oblike brade, stopal in razdalje med očmi in je kot tak najbrž najbolj prisrčen in odkrit prizor v knjigi: Jackie Kennedy v njem stopi pred nas kot slehernica, kot oseba s problemi, čeprav jih ljudje iz višjega sloja po mnenju mnogih ne bi smeli imeti. Louis Bayard skozi oči Lema Billingsa spiše privlačno in ponekod napeto zgodbo o “tisti Jackie”, ki še ni bila povsem “tista”, a bolj ko je postajala “tista”, bolj Lem prevprašuje svojo vlogo v njenem življenju … in medijskem življenju vobče.

Jackie K in O je v zgodovini pop kulture zelo hitro postala ustaljena referenca, a redkokje bolj posrečeno kot v znameniti humoristični nadaljevanki Seinfeld, kjer v eni od epizod Elaine Benes (Julia Louis Dreyfus) dobi službo, ker glavarja podjetja (Mr. Pitt) po opravi spominja na Jackie, sicer njegovo prijateljico. Njena čisto naključna, hipna kennedyjevska eleganca tako pretrese reveža, da ji ponudi delovno mesto osebne asistentke, ki na koncu seveda nima nič skupnega z eleganco in dostojanstvom; Elaine (kot večina osebnih asistentk) postane deklica za vse, tisti uvodni kennedyjevsko-onassijevski blisk je hitro pozabljen. Pričujoča knjiga pa poskrbi, da Jacqueline Bouvier živi tudi med generacijo tablic in mobilcev, z zgodbo, ki jo je Hollywood takisto že izrabil, čas pa je vselej na njeni strani.