Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2023

“Pridi kdaj pome z ognjem v očeh …” Naslednje leto bo 60 let, kar je na Slovenski popevki slavila pesem Mojmirja Sepeta z besedilom Elze Budau. V alternaciji sta pesem zapeli Beti Jurković in Marjana Deržaj, izvedbo slednje pa so izdali tudi na mali plošči. Pred nami je zdaj takisto plošča, le da z nekolikanj drugačno podobo … Tudi svet je precej drugačen kot pred devetinpetdesetimi leti. Na Kongresnem trgu pa so zdaj že kar tradicionalna srečanja, na katerih se spominjamo izbranih melodij iz let, ki so rodila in ustoličila našo (popularno)glasbeno zapuščino. Poletne noči so na Kongresnem trgu zvečine tematske, kar je dober koncept, letos smo denimo praznovali 75-letnico Tomaža Domicelja, kantavtorja, ki mu je v sedemdesetih uspelo osvojiti tudi vrhove pop lestvic in sicer na njegov način, nekonvencionalno in z udarnim nabojem pesmi, ki so izstopale iz kalupov “klasičnih” popevk: Danes bo srečen dan, Jamajka, Avtomat … Bile so Poletne noči, posvečene popevkam, za katere je besedila spisala Elza Budau, pa pokloni Dejviju Hrušovarju, Marjani Deržaj, Big Bandu RTV … Izbor iz obdobja 2015-2022 je zdaj pred nami na vinilki in v desnem spodnjem robu piše Vol. 1, kar pomeni, da bržčas sledijo še drugi izbori; posnetega gradiva je veliko in prav radi bomo slišali še kaj. Vse dosedanje Poletne noči je oplemenitila izvedba naslovne pesmi, med nastopajočimi pa tako mlada kot veteranska garda. Na prvi vinilki prvih dvanajst izvedb, rdeča nit pa Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija z glasbenim vodjo Patrikom Greblom.

Katere izvedbe so si prislužile svoj prostor na prvem poglavju vinilne Poletne noči? Začne se z obligatorno naslovno pesmijo, ki jo vselej izvede orkester v inštrumentalni različci brez gostujočih vokalistk ali vokalistov. Nato se zvrstijo klasike: najprej Orion v izvedbi Nine Strnad, v izvirniku pa leta 1963 na festivalu Slovenska popevka v alternaciji Katje Levstik in Marjane Deržaj. Duh slednje je z nami v celotni prvi trojki, saj sledi V Ljubljano (Naš mali avto), ki jo na odru Kongresnega trga poje Eva Boto, Marjana pa je pesem zapela na Slovenski popevki 1965. Dobila ni nobene nagrade, je pa pesem izšla naslednje leto na EPju Luči Ljubljane (PGP RTB). Saša Lešnjek nato zapoje Dekle iz Zlate ladjice, pesem Pepela in krvi iz leta 1977 (festival Slovenska popevka je takrat gostoval v Celju) – tandem Hrušovar/Velkaverh je začel svoj znameniti pohod v zgodovino že sredi sedemdesetih s pesmijo Dan ljubezni, med 1980 in 1983 pa bosta gonilna avtorska sila zasedbe Hazard. Letošnji zmagovalec festivala MMS Gregor Ravnik nadaljuje niz klasičnih popevk s pesmijo Leti, leti lastovka; Edvin Fliser je z njo leta 1973 na festivalu Slovenska popevka prislužil prvo nagrado občinstva. Za zaključek prve strani odpojejo Eva Boto, Teja Leskovšek in Nina Strnad venček balad z repertoarja Tatjane Gros (SP 1973) in Elde Viler (SP 1967 in 69): Zato sem noro te ljubila, Vzameš me v roke in Zlati prah imaš v očeh.

Na strani B se najprej vrne Marjana Deržaj: popevko Vozi me vlak v daljave s festivala Opatija 1958 odpoje Nuška Drašček, sledijo pa ji Andraž Hribar, Eva Hren, Saša Lešnjek in Nina Strnad z izvedbami pesmi Pegasto dekle (izv. Arsen Dedić, SP 1972), Ko boš prišla na Bled (izv. Jelka Cvetežar, 1950), Brez ljubezni mi živeti ni (izv. Moni Kovačič, Opatija 1978) in Samo nasmeh je bolj grenak (izv. Ditka Haberl, SP 1976). Za zaključek plošče slišimo Vrača se pomlad, zmagovalno pesem Slovenske popevke iz leta 1977, ki je pobrala nagrado občinstva, mednarodne žirije (in revije Stop) in nagrado za aranžma (Jože Privšek). Oto Pestner je takrat zmagal na “domačem terenu” v Celju, zaradi vseh omenjenih nagrad pa ima pesem Vrača se pomlad posebno mesto v naši glasbeni zgodovini; tega leta je izšla tudi na veliki plošči in kaseti Otovih največjih uspehov (ZKP RTVL) – na njej so poslušalci iz zbiralci končno našli tudi Trideset let iz leta 1971, ki je poprej izšla samo na festivalski veliki plošči pri založbi Helidon.

Nekaj faktografije in glasbene zgodovine ne škodi. Pričujoče izvedbe so v izvedbi Big Banda in orkestra nacionalne radijske in televizijske hiše ter gostujočih pevk in pevcev mlajše generacije zapisane za mova, sodobna poslušanja. Izvirniki ostajajo kot nepresegljiva izhodišča za brskanja po naši zgodovini, a saj večeri Poletna noč niso namenjeni za ustvarjanje novih definitivnih različic (to bi bila najbrž precej nehvaležna naloga), pač pa za obeležje in poklon tistim poglavjem naše zgodovine, ki jih še vedno imenujemo “popularna” – to seveda tudi so, že vse od nastanka, kar pomeni, da jih čas ni povozil – a hkrati gre za mojstrske glasbeno-besedne miniature, ki so jih pisali mojstri in mojstrice: morda je izid pričujoče vinilke tudi čas za premislek, ali bi morda k sodelovanju na festivalih spet povabili pesnike in pesnice in morda tudi šansonjerje in kantavtorje, ki so sicer iz rahlo drugačne zgodbe, a hej: zgodovino naših glasbenih festivalov so so-pisovali ves čas prislovičnih “zlatih let”. Spomnimo se pesnikov in pesnic, kot so Gregor Strniša, Miroslav Košuta, Svetlana Makarovič, Meta Rainer, Branko Šömen, Milan Jesih, Ciril Zlobec, Ervin Fritz, Janez Menart. In med kantavtorji sta tu denimo že omenjeni Domicelj in Marijan Smode, ki je sicer izpisal največjo komercialno solistično zgodbo osemdesetih, a pojavil se je na večeru šansonov SP leta 1980, pesem Še pomahal ni z roko iz 1982, s katero je po mnenju občinstva zapel zmagovalko, pa je najbrž zadnja klasična balada omenjenih “zlatih let”, ko se je festival Slovenska popevka med 1983 in 1998 umaknil izpod žarometov.

Čestitke takisto za obliko in opremo, tu so vsi potrebni podatki in tudi pretočna koda.