Miša Gams je umetnica, ki je zableščala v javni zavesti pred nekaj deset meseci, ko je magistra antropologije vsakdanjega življenja čistila čevlje mimoidočim. Takrat je imela za seboj že pester nabor tega, čemur američani rečejo odd jobs. Majhnih, čudih, obstranskih zaposlitev ob takšnih ali drugačnih priložnostih. Od tukaj je jemala zalogo izkušenj, ki jih je izpovedala tudi v zbirka kratkih zgodb V kraljestvu Minotavra, eni od treh knjig, ki jih je izdala v zadnjem letu in pol. Drugi dve, znanstveno monografijo Telo med ritualom in ekstazo in magični priročnih Psihoanaliza branja iz run sta izšli pri založbi knjig Kulturni center Maribor.

Knjiga se začne z nežno, rahlo idealizirano podoba babice. S krvavim kolenom, toplim objemom in neizbrisnim stikom med starim in mladim. Nadaljuje se s podobo izgubljene nedolžnosti, ki iskreno povedano malo preveč spominja na drugo potenco Clarice Starling. Zaplete se s sanjami v katerih mlada babica potiska voziček po ulicah italijanskega mesta a nikdar ne vidi, kdo je v vozičku. Prav tako pripovedovalec ne upa pogledati babice v obraz, v strahu, da ne bi uzrl sebe razvihranega od bolečine. Sledi spomin na obiranje oliv z neobičajno hvalnico revščini: »če nimaš denarja vsak drug dan prakticiraš post, ki je bolj zdrav od raznovrstnih diet, pri tem varčuješ s okoljem in viri energije,« predstavljeni skozi dodelano kulinariko zelja in krompirja. Smrt na zapuščeni avtobusni postaji je seveda neizbežna, tako kot slaba vest pripovedovalca – zdaj neizprosnega zavarovalnega agenta – ki se naslednjo noč vrne v voziček iz babičinih sanj.

Ton pripovedi je mehak in tekoč, podobe dobro znani in obrušeni kamni rimske ceste. Pričajo o praznični vsakdanjosti pordelih fotografij, o večerih preživetih ob ugašajočih svečah, po izgubljenih nedolžnostih, ki spominjajo na dodobra nagrajene filme. Dobimo občutek, da zgodba ne govori o neki babici ampak o vseh babicah vseh časov. O brezčasnem, kot morje velikim objemom, ki pa ga v trenutkih lucidnosti preseka temni: »Bojim se, da morda ne bi zagledal v njej svojega obraza, prestrašenega in spačenega od bolečine. Izpod mitične podobe babice zabliska nekaj tujega. Morda ime, ki ga ne zvemo. Ali obraz, ki ga pripovedovalec, tudi, ko se vrne v sanje, ne neha ne videvati.

Na splošno se zgodbe iz zbirke V kraljestvu Minotavra se berejo kot literarne opombe k psihopatologiji vsakdanjega življenja. Začnejo se povsem nedolžno, z obiskom bližnje veleblagovnice ali razgovorom na Zavodu za zaposlovanje. Nato pa se nekaj zabliska. Sprva skoraj neopazna, nato docela neobhodno in naenkrat se znajdemo po krivem obtoženi tatvine zaprti v natrpani sobi brez oken nekje v drobovju hiper trgovine ali v maščevalni orgiji, ki se širi skozi hodnike institucije za socialno varnost.

Tako Minotaver ne čaka na nas tam nekje – onkraj. Med gladom afriških otrok, ranami ukrajinskih vojakov ali boleznimi kitajskih tržnic. Konec koncu tudi v neusmiljenosti borznih psihopatov ne. Kajti labirint se lahko razpre na vsakem koraku. V sanjah, v vicu, v pozabljeni besedi ali pri obisku zavoda za zaposlovanje, kot nam lep pokažejo lucidne pripovedi antropologinje vsakdanjega življena.