Piše: Franc Križnar
Mariborska glasbena scena je v izvedbenem, avtorskem in diskografskem pogledu spet bogatejša za dobro uro na novo ohranjene in trajno zapisane glasbe in glasbenikov. Zavod za umetniško produkcijo in založništvo Kulturni center Maribor (https://zalozbaknjig.com/), ki deluje že več kot 30 let je z podzaložbo Classica Slovenica-Javna muzika izdal novo cedejko s kompilacijo glasbenih izvedb tako ali drugače povezani z njihovim Mariborskim klasičnim salonom – Glasbenim salonom za izvajalce in skladatelje klasične glasbe. 11 različnih izvajalcev, vse od komorne pa do solistične glasbe, predstavi prav tako različno glasbo: vse od izvirnikov pa do priredb. Pri tem pa je dan velik poudarek slovenski glasbeni (po)ustvarjalnosti, skoraj izključno domačim izvajalcem, do čim je spored avtorjev-skladateljev prikazane muzike zelo raznolik. Urednik Gregor Zorič z oblikovalcem in odgovornim urednikom Petrom Dobajem v koprodukciji z Zavodom za kulturo Naključje 7 in izvršnim producentom Dušanom Hedlom predstavijo glasbo več kot enajstih izvajalcev in skladateljev kot neke vrste retrospektivo omenjene scene. Inštrumentalni Kvartet Con anima (pianistka Vita Kovše, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič ter flavtistka Špela Flajšaker) najprej (1) odigra Serenato nemškega Juda Juliusa Eichberga (1824-1893), ki je dokončal svojo kariero v ZDA. Serenadni uvod komaj vstopi v tale svet mladih in nadebudnih. (Prvi) Izvajalec odigra komorni predtakt in je že orisan več kot zgledno. Duo mariborskega violončelista Nikolaja Sajka in ljubljanskega pianista Mihe Haasa odigra drugi stavek (Andante molto tranquillo) iz Sonate v a-molu, op. 36 (2) Norvežana Edvarda Griega (1843-1907). Več kot zgledni izvedbi sledi prav tak tehnični dosežek; četudi je povsem jasno, da gre za posnetke živih koncertov. Sledi še en violončelsko-klavirski duo Erne Krečič in Sare Köveš s slovenskim delom Matije Krečiča (roj. 1988) Gespräche mit Franz Peter (3).Ne glede na naslov, gre tudi v tem delu za veliko bolj absolutno kot pa za navidezno programsko glasbo. Ne glede na morda malce manj znani izvajalki, je tudi njuna izvedba več kot nadaljevanje predhodnega dua. V (prvem) Godalnem kvartetu C’est Le Vie igrajo violinistki Anja Ločniškar in Sara Mivšek, violistka Anastazija Krenn in violončelistka Kim Kozlevčar. Njihov spored prinaša še eno slovensko delo za zasedbo štirih godal oz. 16 strun tržaškega Slovenca Pavleta Merkuja (1927-2014) Godalni kvartet št. 3, »Romantični« (4). Izvajalska soigra prokaže našega skladatelja polpretekle dobe v vsej veličine njegove muzike v posebnem odnosu do godal. Z ustno harmoniko in ukulelami1 se predstavi Francozinja Florence Gacoin Marks, ki že 25 let živi in dela pri nas, v Sloveniji. Zato tudi njen izbor, priredba popularne Habanere iz še bolj znane opere Carmen Georgesa Bizeta (1838-1875) za nenavadno zasedbo in inštrumentarij (5). Gre za vez med izvirno klasično in popularno ljudsko glasbo. Ta je več kot pitoreskno predstavljena prav z navedenim inštrumentarijem. V še drugem in našem edinstvenem bratskem Godalnem kvartetu Feguš, igrajo vse od 1992 štirje bratje, Mariborčani: violinista Filip in Simon Peter, violist Andrej in violončelist Jernej. Njihov tokratni glasbeni prispevek, posnetek je delo še enega aktualnega slovenskega skladatelja Marka Mihevca (roj. 1957) in romsko obarvana slovenska ljudska glasba v klasični, umetni, resni glasbi. Mihevčev Cingalini (6) pa je v tem primeru samo eden od podobnih dosežkov in obenem še eno glasbeno bogastvo. V njem se naši izvrstni ali kar »prvi« tovrstni godalci izkažejo za neke vrste tovrstni vrhunec tega (diskografskega) projekta. Vsem vpletenim v tole odločitev: od skladateljev prek izvajalcev, snemalcev in urednikov te plošče tudi zaradi tega vložka čestitke in zahvala. Naslednji in eden redkih tovrstnih cikličnih prispevkov pa je solistična 4-stavčna Partita v a-molu, BWV 1013 (7) slovitega baročnega velikana ali kar prvaka Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750). Najdaljše delo na tem posnetku (skoraj 9 min.) odigra sama, povsem solistično (a cappella) mlada flavtistka Maša Kuhar. Odlična interpretacija z vsemi slogovnimi odtenki tega velikana je kronana tako s tehničnimi kot stilnimi orisi pa naj umetnica pripada tej ali oni (flavtistični) šoli. Še en (mlad), solist, kitarist Matija Hozjan se predstavi z zahtevno Introdukcijo in variacijami na temo Malbrough s’en va t’en guerre, op. 28 (8) Španca Fernanda Sora (1778-1839). Izvajalčeva tehnika in pretanjeno fraziranje pa so na tem posnetku predstavljeni veliko bolje od običajnega (izvajalskega) pristopa, Hozjanovo igranje kitare presune z vso prikazano prelestnostjo. Koda omenjene plošče ali kar apoteoza pa je zagotovo izključno klavirska: Lovorka Nemeš Dular najprej odigra redko prisotno klavirsko literaturo »klasika« sodobne glasbe, staroste in nestorja, Nemca Helmuta Lachenmann (roj. 1935) Pet variacij na Schubertovo temo (9). Njen prezentni klavirski zvok, vsi odtenki zahtevne partiture za črno bele tipke pa ostajajo kot sinonim tovrstnega igranja in prebiranja sodobne partiture. Najmlajši avtor in izvajalec hkrati Vid Mežek (roj. 2001) pa se predstavi s svojo avtorsko skladbo Slap (10). Še najbolj programsko delo celotne plošče prikaže ves avtorjev klavirski odnos do več kot očitne slišanosti slapa. Finale te plošče pa pripada neke vrste nestorju in doajenu mariborskih glasbenikov tega časa in vseslovenskega ter mednarodnega prostora /dr./ Mitja Reichenberg (roj. 1961). Ugledni pedagog, umetnik in znanstvenik, ki ga poznamo kot (akademskega) glasbenika, skladatelja, pianista in še marsikaj, tokrat odigra svojo skladbo Pismo 1. Gre za nostalgično in romantično obarvano, ali, če želite, celo nostalgično odigrani finale (celotne) plošče.
Cedejka in glasba na njej sta z navedenimi in mnogoterimi različnim izvajalci in zasedbami več kot refleksija današnje »mariborske« glasbe. Ta z vso svojo pojavnostjo in kvaliteto ter kvantiteto daleč presega morebitne ozke lokalne meje in sega z vsemi navedenimi (diskografskimi) in izvajalskimi ter avtorskimi dosežki daleč v slovenski in celo mednarodni prostor. Plošča tako deluje veliko bolj kot zgolj informacija. Je neke vrste glasbeni »spomenik« našega prostora in časa. Glede na njeno pojavnost pa vsekakor že sodi v kulturno in še posebej glasbeno dediščino za prihodnje rodove in v trajen opomin in spomin današnjim generacijam.
1. Ukulele, imenovane tudi uke, so družina glasbil lutnje portugalskega izvora in popularizirani na Havajih. Običajno uporablja štiri najlonske vrvice. Ton in glasnost inštrumenta se razlikujeta glede na velikost in zgradbo, saj so običajno v štirih velikostih: sopran, koncert, tenor in bariton.