Piše: Matej Krajnc
Foto: MK
Preden skočimo in medias res: kar nekako simptomatično za te čase se mi zdi, da sem ob napovedi obnove starega dijaškega doma, dvoriščne stavbe za nekdanjo Srednjo ekonomsko šolo v Celju, slišal nekatera nerganja v slogu: čemu pa Kajuhov dom, koga spet moti Slomšek? Slomšek najbrž nikogar ne moti, a tudi sam sem takoj pomislil, da je glede na namen, ki naj bi ga stavba opravljala, napredno Kajuhovo ime proti ljudskemu Slomškovemu kar nekako bolj primerno, če je že treba izbirati. Ker je pri nas treba vsako, še najbolj nedolžno stvar takoj spolitizirati, zgornja nerganja nič ne presenečajo. To rekši, je ideja o novem centru kulture v Celju seveda zelo dobrodošla, logistično in tudi sicer gledano pa nujna. Prostorov za mirna in nemotena izvajanja kulturnih vsebin v Celju že dolgo primanjkuje in to je jasno celo tistim, ki v mestu ne živimo več stalno, se pa ves čas vračamo in tudi skušamo beležiti nekakšno kroniko mestne zgodovine. Klubov v klasičnem pomenu besede v mestu ni, odkar sta se zaprla Bar-Fly in Kljub, Umetniška četrt, zelo “close-knit community”, kot se temu globalno reče, ni zmogla zadostiti širšim potrebam ustvarjalk in ustvarjalcev, Narodni in Celjski dom nista primerna za vse oblike kulturnih dejavnosti, zlasti ne za alternativo, kje pa zdaj, ko stari legendarni bunkerji mladim ne nudijo več nujno zavetišča, sploh vadijo mladi bendi, ne vem. Da ne bo pomote, kulturna ponudba v Celju je pestra, dogaja se na več ravneh, tako bolj elitistični kot tisti bolj ljubiteljski, a nuja po nekakšnih zagotovljenih prostorih za najrazličnejše dejavnosti je ves čas prisotna. In sem dejal: “E, pa da vidimo,” in se odpravil na tiskovno konferenco, ki jo je Mestna občina pripravila v četrtek, 24. 8., na dvorišču stare nunske šole. Na tiskovni konferenci so napovedali dan odprtih vrat, ki se je začel takoj po dogodku za medije, in na katerem so širši javnosti ponudili voden sprehod po bodočem hramu kulture. Društvo Prostorož, ki je vodilo omenjeni sprehod, je naredilo projektno nalogo, raziskavo med celjskimi umetniki, umetnicami in drugimi delujočimi na področju kulture in ugotovilo, da kljub siceršnjim različnim pogledom na celjsko kulturno obzorje obstaja skupna želja po novih, vsevključujočih prostorih. Projektna naloga naj bi bila domala zaključena, zabeležena, zdaj sledi prijava na razpis za pridobitev evropskih sredstev. Celjski župan Matija Kovač je povedal, da je sicer še prezgodaj izjavljati, kdaj naj bi se dela zaključila in Kajuhov dom zaživel, a predvidevajo, da bi se to lahko zgodilo dovolj hitro, da bi med napovedmi in realizacijo ne zevala prehuda časovna luknja.
Na hitro se sprehodimo po zgodovini stavbe, ki bo naslednje leto praznovala namenskih sto let – Prostorož so v posameznih prostorih za obiskovalce namreč pripravili nekaj posrečenih scenskih dodatkov, med drugim nadvse dobrodošlo časovnico: 1850 po zasutju jarka nastane Vodnikova ulica, trideset let pozneje pa mariborske šolske sestre kupijo bivši Woggov vrt in ob Vodnikovi zgradijo dekliško šolo. Pet let po koncu prve svetovne vojne prosijo za dovoljenje, da bi zgradile še dodatne prostore na dvorišču; že naslednje leto, 1924, se za prve dijake odpre Slomškov dom. Leta 1945 v stavbi že delujeta dve gospodarski šoli, enoletna in štiriletna, v Kajuhov dom pa se stavba preimenuje leta 1953, točneje v Kajuhov dijaški dom za dekleta. Leta 1955 v telovadnici deluje gledališka mizarska delavnica, 1959 se vrši obnova nekaterih prostorov, dočim leta 1965 Kajuhov dom za izvajanje nekaterih predmetov že uporablja Ekonomska srednja šola. Leta 2014 ekonomska na Vodnikovi zapre vrata in se preseli, Kajuhov dom se izprazni, 2016 za kratek čas postane naselitveni center za migrante, nato pa ostane prazen.
Po opravljenem vodenem sprehodu smo si obiskovalci lahko ogledali še Komedijo o artu Mihe Firšta; pravzaprav gre za predpremeieren kulturni dogodek v prihajajočem Kajuhovem domu. Pa sem pomislil: Karel Destovnik, ki že dolga leta ulit v bron živi pri vhodu v 1. gimnazijo Celje, ne bo imel daleč do svojega centra kulture. V upanju, da se kdaj res oglasi, pričakujemo uspešno prijavo na razpis in začetek del, dušebrižniki pa bodo tako ali tako vedno našli kako skalico spotike: spominjam se, kako so v zgodnjih devetdesetih, ko sem sam obiskoval gimnazijo, na vsak način hoteli izpred vhoda odstraniti kip “komunista Kajuha”. Well, ni šlo: pesnik in partizan Kajuh je stal inu obstal, škof Anton Martin pa bo, ker je bil brihten človek, tudi najbrž sam rad zašel v prostore, ki nosijo ime po njegovem spisateljskem kolegu. In svet se bo najbrž vrtel lepo naprej.
