Založba knjig Kulturni center Maribor je v zbirki Frontier 225 objavila roman slovenske pisateljice Sanje Pregl,  Gin in Tonik (2023). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, sliko za naslovnico je prispevala Sanja Pregl, medtem ko je oblikovanje in prelom delo Romea Štrakla. Roman je natisnjen v dveh delih in obsega 438 strani.

Gin in tonik je biografski roman, v katerem pisateljica obravnava življenje treh generacij družin Svet in Čas, v obdobju od leta 1900 do 2019, katerih usode se neverjetno prepletajo. Hkrati so družine postavljene pred mnoge izzive in preizkušnje, ki jih morajo prebroditi.

Roman se začne s predzgodbo protagonista Mihe, ki nekega dne na podstrešju, kjer si želi urediti svoj življenjski prostor, odkrije škatlo neodprtih pisem Nataše, naslovljenih na njegovo pokojno babico Avo. Iz pisem razbere, da je bila njegova biološka mama Nataša, da teta Maja ni njegova teta, ampak njegova sestra, njena hčerka Tija, pa ni njegova sestrična, ampak nečakinja. Ko se sooči z Majo, ki mu je zamolčala resnico, čeprav jo je izvedela le nekaj tednov pred njim, se razjezi in odvihra skozi vrata ter se odseli k prijatelju.

V nadaljevanju je roman razdeljen na sedemnajst poglavij, ki označujejo sedemnajst dni druženja junakov Mihe in Irene, ki v tem času odkrivata in razkrivata zgodbe. Vsako poglavje se začne z receptom za gin tonik, ki so mu dodane različne sestavine: V ohlajen kozarec damo: merico gina, tri merice tonika, štiri kolobarje na tanko narezane limone in sedem kock ledu. (str. 18)

Poglavja je pisateljica poimenovala glede na dodatke v gin toniku: Limona,  Poper, Pomaranča in žajbelj, Kumarice … Kdor se bo poigral s sestavinami pijače, bo morda razmišljal o njihovem pomenu. Gin ali brinjevec je aromatizirana žgana pijača, ki je zelo priljubljena v poletnih dneh (tudi osrednja zgodba je umeščena v poletni čas). Gin izvira iz izraza genever, skrajšano gin, kar v prevodu pomeni nizozemski pogum. Zmešan s tonikom ima mehak, čisti okus, ki hkrati pričara hlad. V prvem poglavju mu je barman Klemen dodal rezine limone. Tako kot gin ima tudi limona zdravilne lastnosti, saj med drugim krepi duševno zdravje. In če se ustavimo pri barvnih zrncih popra, imajo ta prav tako mnoge zdravilne lastnosti. Tudi za druge sestavine, ki so se v tem romanu znašle v kozarcu gin tonika, lahko sklepamo, da jih je pisateljica temeljito raziskala in z njimi napovedala vsebino in osvetlila čustva, ki jih je bilo treba pri protagonistih spodbuditi, omiliti ali poslati v pozabo.

Miha, študent, piše diplomsko nalogo, v kateri raziskuje zgodovino devetdesetletne junakinje Irene. K njej ga je napotil mentor na podlagi njenega posredovanja. Med Ireno in Mihom se spletejo trdne vezi prijateljstva. Dnevno se srečujeta na vrtu lokala, kjer pijeta gin tonik z različnimi sestavinami. V sedemnajstih dneh druženja in pogovorov Miha počasi spoznava preplet in povezanost življenja svoje in Irenine generacije. (Mihova prababica Cvetka je bila Irenina pestunja.) Ob tem se mehča in odpušča sorodnikom molk oziroma zamolčanje dejstev, kar je pogosto težje prebavljivo kot resnica. Na poti odpuščanja mu pomaga ljubezenska zveza z Irenino vnukinjo Živo.

Biografski roman je napisan kronološko pregledno. Sedanjost je prepletena s polpreteklimi in preteklimi dogodki, kar je z datumi jasno označeno pred obravnavano vsebino, kakor tudi z različnimi vrstami pisav. Izvirna je ideja o pismih, ki jih Živa piše sama sebi, da jih bo brala čez desetletja. Draga moja Živa! Draga Jaz! Pošiljam ti svoje misli. Tebi, ki bom jaz čez šestdeset let. Vsako leto za najin rojstni dan ti bom pisala. Kot darilo sebi. Tebi. In čez šestdeset let bom odpirala vsa ta pisma […] Da se bom spomnila, kdo sem bila […] Da bom videla, če sem se kaj spremenila ali boš ostala v sebi enaka […] Vse najboljše, Živa! Vse najboljše jaz! (str. 43)

Knjiga bralcu ponuja mnogo več kot biografsko zgodbo. Kdor se bo vanjo poglobil, bo še dolgo razmišljal o njeni vsebini. Verjetno bo našel mnogo vzporednic med travmatičnimi zgodbami junakov, ravnanjem družbe in svojimi nazori.

V romanu so obravnavane zahtevne, občutljive socialne teme in konfliktni odnosi med generacijami. Junaki doživijo travmatične izkušnje, vse od pomanjkanja pozornosti staršev, fizičnega nasilja, strahov v taborišču, posilstva, alkoholizma do zatajitve. Mnoga ravnanja izvirajo iz bojazni, češ, »kaj bodo ljudje rekli«, zato ostanejo prikrita in skrita za debelo družinsko zaveso. Vprašajmo se, če je to dobro. Če človek nima ventila, skozi katerega bi se osvobodil travmatičnih doživetij, ima to lahko psihološke in fiziološke posledice, in to ne le za tistega, ki jih je izkusil, temveč tudi za vse bližnje in celo potomce, ki so vpleteni v družinski krog.

Glavna protagonistka Irena je v svojih devetdesetih letih življenja doživela mnogo grenkih izkušenj in razočaranj. Imela je čustveni primanjkljaj v mladosti: »Mama, pomečkali se boste. Jaz sem dobro, pazite na svojo obleko,« je deklica trezno govorila besede, hkrati pa se je prižemala k mami in bilo ji je povsem vseeno, ali bo mamina obleka pomečkana. Že dolgo ni imela toliko njene pozornosti samo zase in v tem je uživala … (str. 47) […] Irena je opažala, da je njena mama še bolj odsotna in zatopljena v svojih mislih. Da naokoli trosi lažne nasmeške. Da maska nasmeha prikriva njeno žalost in da avtomatično izpolnjuje vse želje svojega moža, Irene pa ne opazi. Nikomur v gospodinjstvu ni bilo mar za čustva njene mame […] Dokler je igrala vlogo, ki se je od nje pričakovala, in izpolnjevala želje moža, je bila prisotna, a nevidna. (str. 48-49)  

Veliko travmo je Irena doživela v taborišču. Neznosne bivanjske razmere in  težko delo v šivalnici je niso tako prizadele kot izguba »nadomestne mame«. Potem je nekega dne prišlo odbiranje […] Mamo so odbrali. Nikoli več je nisem videla. Spomin nanjo sem globoko zakopala. Da sem tam lahko preživela. Po mnogih letih se je spomin začel vračati. Spomin na mamo, ki ni bila moja biološka mama, a je bila najbolj moja mama, ko sem jo potrebovala. (str.56)  

Naslednji dogodek, ki ji je povsem spodnesel tla pod nogami je bilo posilstvo direktorja, ki je izrabil svoj položaj in fizično moč. Bova še midva proslavila uspeh […] Gledal jo je in se oblizoval […] zaril se je vanjo s tako močjo, da tudi roka na njenih ustih ni mogla ustaviti krika […] Zdelo se ji je, da sunke v sebi čuti že celo leto. (str. 142)

Čeprav se je zaupala zakoncu, bolečina ni bila nič manjša. Dodaten zaplet so povzročile družinske težave. Mama (Agata) ni več zmogla opravljati hišnih opravil in kmalu so ji zdravniki povedali, da je neozdravljivo bolna. Da ne bo več dolgo živela […] Vse se je zgrnilo name. Pred mamino boleznijo si nisem mogla zatiskati oči. […] Tomaž (Irenin mož) je bil še bolj odsoten. Otroka sta si našla vedno več aktivnosti zunaj doma, meni pa se je svet sesuval in nisem si znala pomagati. […] ( II. del str. 8)

Preveč je bilo vsega, zato je Irena posegla po kozarčku, po dveh, po treh … še preden je minil mesec je pred spanjem pospravila polovico steklenice in pri tem mislila, da odlično skriva svojo razvado. Iz alkoholne omame se je izvila po moževi smrti. Okolica jo je pomilovala, a nihče je ni hotel imeti ob sebi. Takrat je začutila, da je samozadostna, edinstvena in to je hotela deliti z drugimi. Z vsemi, ki so se počutili nepopolne, manjvredne, nevredne ljubezni. Počasi se je krog tistih, ki so hotele z njo deliti svoje slabe izkušnje, širil. Z nekaterimi ženskami se je srečevala osebno, z drugimi si je dopisovala. Ena izmed teh je bila Ava, Mihova mama oziroma njegova babica.

Mama Nataša je rodila Majo v najstniških letih, ko je bila v zvezi z deset let starejšim Hasanom, ki se je družini zdel nesprejemljiv zet, čeprav sta se z Majo ljubila in kasneje tudi poročila. Zato, da si hčerka ne bi »uničila življenja«, so Natašino nosečnost prikrili in vlogo mame je prevzela babica Ava. Miha je bil rojen kasneje v isti zvezi med Natašo in Hasanom. Ko sta njegova starša izgubila življenje v prometni nesreči, je vlogo mame prevzela Ava in vnukov priimek nadomestila s svojim, Svet.

Ob tem zapisu se postavlja vprašanje, zakaj prikrivanje? Zakaj so se Natašini starši odločili za takšno ravnanje? Tudi bojazen, »kaj bodo ljudje rekli?«, ni opravičilo. Vzrok bi lahko tičal v preteklosti. Avina mama Cvetka je zanosila z duhovnikom, ki je izrabil moč svojih besed, nato pa jo zapustil. Cvetka je hčerko prepustila v rejo sosedi, ki je za njo dobro skrbela, dokler je živela. Po njeni smrti pa so zlobneži s prstom kazali za Avo, ker je bila nezakonska in moški so jo preganjali, češ da je enaka, kot je bila njena mati. Iz nevzdržnih razmer jo je rešil rejničin sin Matija, ki je ob prvem srečanju z dojenčico Avo prisegel, da se bo z njo poročil.

Prizadeti so izpostavljeni mnogo večjim travmam, če jih resnica doseže desetletja kasneje, takrat, ko si nekdo na smrtni postelji olajša slabo vest s priznanjem svojih grehov.

Nasproten zgled je Majin primer. Tija se je rodila iz bežne zveze med njo in Robijem. Kljub temu, da nista vzpostavila trajne zveze in se nista odločila za skupno življenjsko pot, nista izbrala skrivalnic in prikrivanja. Postala sta odgovorna in ljubeča Tijina starša.

Vse težave, tudi najhujše, je s potekom časa mogoče premagati, če imaš ob sebi tiste, ki ti nudijo oporo, te poslušajo in te razumejo. Tudi Miha se je z Živino in Irenino pomočjo spopadel z resnico. Pobotal se je s sestro Majo in Tijo in z njima ustvaril nov odnos ter se z optimizmom zazrl v prihodnost.

Gin in Tonik I in II je zanimivo branje, ki odpira mnogo vprašanj in hkrati ponuja paleto odgovorov, ki jih je mogoče najti med napisanimi vrsticami. V tem sestavku so izpostavljena le nekatera razmišljanja, ostala pa so prepuščena bralčevemu raziskovanju.  

Napisala: dr. Vlasta Črčinovič Krofič