Založba knjig Kulturni center Maribor je v zbirki Frontier 247 objavila prozno delo Mateja Krajnca, Rufus (2023). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, sliko za naslovnico je prispeval Matej Krajnc, medtem ko je oblikovanje in prelom delo Romea Štrakla. Roman obsega 167 strani in je razdeljen na tri poglavja.

Rufus je roman, v katerem Matej Krajnc na satiričen način opisuje absurdne situacije in nenavadne dogodivščine junakov. Pisatelj izumlja in preseneča, tako kot je zanj značilno, z novimi besedami, izvirnimi metaforami in zanimivimi besednimi zvezami.

Glavni protagonist je Rufus, edini zasebni proizvajalec obeskov za ključe, ki so mu nadeli ime Skopuh, ker kljub bogastvu ni nikoli prispeval v dobrodelne namene niti se ni ustavil ob beraču in mu privoščil pogleda niti kovanca. Nekega dne je Rufus izginil, kar ni ostalo neopaženo. Vrli meščani, ki so ga začeli iskati, so prav tako čudežno izginili. Konec ni tragičen, ker se Rufus, ki je sam insceniral svoje izginotje in tudi meščani spet pojavijo, v zaporu pa pristanejo osebe, ki jim ne bi pripisali kriminalne dejavnosti.

Matej Krajnc preseneti na vsaki strani svojega pisanja, zato je nemogoče nanizati vse, kar bralca pritegne. Če se ustavimo pri naslovu Rufus, je to nenavadno ime, ki bi ga avtor lahko povzel s spleta. (Rufus je brezplačen softverski program za ustvarjanje zagonskih USB-jev – USB ključek). Podjetnik Rufus je bil poleg javnega podjetja edini proizvajalec obeskov za ključe. Kot je mogoče razbrati na koncu zgodbe, se je Rufus ukvarjal z izumljanjem in z elektroniko. On je bil tisti, ki je imel v rokah ključ za razjasnitev zgodbe.

Naslednje, kar velja izpostaviti, je izvirno označevanje poglavij v II. delu romana: Prvo poglavje čez trideset, Drugo poglavje čez trideset … Deveto poglavje čez štirideset. Zadnje poglavje je v bistvu ponovitev prvega, kar bralca, kot da se je znašel v časovnem stroju, spodbudi, da knjigo še enkrat prebere.

Opisi junakov so sočni. Pri teh se pisatelj ni ustavil pri njihovi zunanji podobi, ampak jih je predstavil skozi njihova ravnanja in značaje:

• Rufus/Skopuh je bil eden izmed mnogih, ki so šli mimo berača z neprizadetim licem. A on ga je obrnil stran s prav posebnim priokusom, včasih pa je ob tem zapel še odlomek iz priljubljene ljudske pesmi, ne glade na vremenske razmere. (str. 9) Bil je tudi lastnik zlatega prinašalca z nenavadnim imenom Gospod Mastrodom de la Metodrom.
• Robert Nestor – Someščani so ga poznali kot pretirano radovednega težaka, ki pa ni nikoli pomišljal, če je bilo treba komu odsekati nos ali – po naročilu – katerikoli drugi del personala. (str. 11)
• Leopold Šimen je mrko gledal. Če je bil s tem mrši, vendarle Nestorju ni segel niti do pasu, kaj šele do brade … (str. 15)
• Daihatsu Kid – Ni rad slišal, da so ga klicali Daihatsu Kid, še manj Daihatsu Slim. To je bil mučen spomin na njegov prvi in zadnji boksarski dvoboj. (str. 19)
• Gospa Nort je rada spremljala mehiške nadaljevanke. Imela je nekaj bolezni, med njimi rahlo sladkorno. Njena umetna elektronska noga je bila samosvoja. Obnašala se je nenadzorovano, kar se je kasneje izkazalo, da je bila za to funkcijo kriva sledilna naprava, ki jo je vanjo namestil Rufus. Gospo Nort je namreč brez njene vednosti uporabil za špijonko. Kljub temu, da ni bila kriva, je na koncu pristala za rešetkami, saj je tisti, ki drži vrečo, enako kriv kot oni, ki jo polni. Iz tega je mogoče povzeti, da je kurje tatove lažje ujeti kot velike ribe, ki odplavajo v oceane. Mejo med resnico in krivico pa je težko ločiti. Sicer je gospa nogo uspešno večkrat uporabila kot hladno orožje. Noga ji je naenkrat podivjala. Ne da bi gospa kamorkoli pritisnila, se je začela obračati levo-desno, levo-desno […] Baterija je šla […] Vstala je in po eni nogi odskakljala do mize v kotu sobe. Tega je bila navajena, saj jo je morala menjati dvakrat letno, in to v daljincu in še tisto v nogi. (str. 24)

• Tolstoj, načelnik mestne policije, ki so ga tako klicali zaradi nekaterih obraznih specifik, se je basal s sendvičem, ki so mu ga odredili po službeni dolžnosti ob že poprej določeni uri. (str. 26)
• Orjak Ferenc, znan kot Temperle, si je ime prislužil z neobrzdano strastjo do glasnih električnih kitar, ki so ob petkih zvečer prevpile tišino v predmestju, ki ji ni nihče vedel imena, saj niso nikoli igrali v živo in preostalih članov nihče ni poznal. (str. 26)

Zanimivi so dialogi, ob katerih se bralec široko nasmehne ali celo glasno nasmeji. Naj navedem nekaj tistih, ki so se me dotaknili.

»Policija si je včeraj ogledala hišo!« je zamrmrala gospa Nort, pri tem pa pritisnila gumb za sunkovit zasuk noge v levo. »Na uho mi je prišlo, da so slišali nekakšne glasove. To je vse, kar uho ta hip ve,” je pripomnil nečak. »Slišali so pribijanje lastnih riti,« je jezno zamahnila teta. Nato se je spomnila, da jih nečak ne šteje še niti štirideset in da v desetletjih pred to okroglo številko ni spodobno omenjati ljudskih izrazov za …(str. 14) Ta dialog vsebuje družbeno kritiko. Polnoletni otroci ostajajo desetletja pod perutjo staršev, ki jih skušajo obvarovati pred življenjem.  

Daihatsu Kid je ležal v bolnišnici in napisal nekaj pesmi. Neka lokalna zasedba jih ni hotela posneti. Zavrnili so jih, ker naj bi bilo v njih preveč darka, čeprav so sami igrali trem naključnim samomorilcem, ki so na različnih delih mesta mastno plačali, da bi pred smrtjo še enkrat slišali Račji ples. Prvi se je nemudoma obesil po verzu gagam jaz in gagaš ti, kljunčkamo se radi vsi, ga ga ga ga!, drugi je uradno skočil z oseminštiridesetega nadstropja namišljene stavbe, v resnici pa si je zaradi neadekvatne izvedbe premislil, […] tretji pa si je po prvem taktu, še pred začetkom petja potisnil škarje v žrelo […] Kid Račjega plesa ni maral, zdelo se mu je, da bi se avtorji pesmi morali posvetovati z živalsko vrsto, o kateri skladajo, ne pa da zadevo počnejo na pamet. (str. 33) V tem zapisu je pisatelj ošvrknil kvaliteto glasbene scene na naših tleh.

V knjižnem delu so prisotne še druge absurdne situacije, kot so govoreče vrvice in pojavljanje petih vrat v nadstropju hiše ob izgovarjanju čarobnih besed in korupcija.

Gvidi, lokalni operni pevki, se je po dveh letih zlomil glas. Nikoli ni povedala, ali od treme, ali zato, ker je imela premalo šolanega. Opravila je sicer precej ur neštudijskega solo petja, zanosila z učiteljem in otroka oddala v rejo. Pozneje je ugotovila, da se ji je to samo sanjalo in da sploh ni zanosila. Tudi učitelja ni imela, pač pa precej betežno starejšo gospo […] Potem ji je njen oče preko zvez priskrbel službo v operi in poskrbel, da ji niso metali ostankov. (str. 62)

Gospod H. alias incognito Rufus je v gostilni naročil zrezek: »Narejen na naravno, po levem boku osmojen, s kastrirano čebulo! Priložite pražen krompir s pirejevim vstavkom, olupljen po Dopplerjevem efektu in mariniran kot mesna pletenka.« (str. 89) Natakar je zastokal, da tega menija ni več in ponudil. »Ocvremo vam lahko šop banan in vam jih postumno pripravimo al dente« […]»Če imate radi drobovino, svojo seveda, lahko t…« (str. 90)

Kadar so vpleteni v zgodbo slišali ime Rufusovega ščeneta, zlatega prinašalca, rodovniškega porekla, s pedigrejem, plemenitega, po krvi nad ljudmi, to je Gospoda Mastrodoma de la Metodroma, so se jim jetra začela pozibavati v čudnih karibskih ritmih, njihova srca pa so na vsako peto dobo naredila sklec. (str. 96)

Roman Rufus Mateja Krajnca je poslastica za vse, ki ljubijo ta žanr, za druge, ki ga ne, pa je mogoče trditi, da ga bodo ob branju te knjige vzljubili. Tudi v tistem, kar se zdi nemogoče, se skrivajo zrna resnice, le ogledalo je treba pravilno naravnati.

Napisala: dr. Vlasta Črčinovič Krofič