Piše: Mika Hočevar
Odlično! Odlično! Odlično! Izjemno branje je pravi nacionalni intelektualni dragulj, čeprav bi bila avtorica prva, ki bi vprašala, katere nacije. Knjiga, ki je prej kot slej morala biti napisana.
Dijana Matković se je rodila bosanskim staršem v mojem rojstnem kraju, tri leta za mano, se pravi v prvi polovici osemdesetih. Nikoli se nisva srečali, živeli sva na diametralno nasprotnih straneh okolice Novega mesta, pa vendar je ob branju knjige “Zakaj ne pišem”, tako zelo veliko podrobnosti v najinih odraščanjih in strahovih. Točno v tem trenutku, ko pišem to recenzijo, se počutim kot prevarantka. Sindrom odraščanja v specifičnem okolju, ki ga pisateljica, v s Kresnikom nominirani knjigi, popisuje. Konstanten mind fuck, ker v državi nekaj veljaš le, če si nekdo od nekoga, ki že nekaj velja. Drugače nemaš pravo glasanja. Pobeg iz rodnega kraja je za nas, marginalce periferije, edina rešitev. Da se borimo proti etiketi nesposobnosti, ki nam je bila nalepljena z rojstvom v družine delavcev, tistih ki nikoli ne štrlijo iz množice.
Pred kratkim me je neka založnica vprašala, kje delam, če sem učiteljica. Pričela sem jecljati in dlani so postajale rahlo potne. Nisem učiteljica, prav tako ne zdravnica ali kaj, kar bi k mojemu imenu pripelo takojšnjo žlahtnost. Seveda se mi ni oglasila nazaj, ko sem jo vprašala, če bi njena založba izdala moj knjižni prvenec. Rezervacija sposobnosti pri nas ni tesno povezana s talentom, ampak z nepotizmom. Pomaga tudi, če ste moškega spola. Če želite diskreditirati žensko mnenje, samo recite, da je kurba. Nenasitna jebačica, ki zaradi svojih spolnih navad že ne more biti za nobeno stvar kredibilna. Ne sme biti!
Pisateljičin konstantni razredni boj se je iz Dolenjske skupaj z njo selil v prestolnico, ki kmetavzarje izpljune, še preden jih dobro prične žvečiti. In ko se je davno tega kolegica pritoževala, kako vsi študentje v prvem mesecu bivanja v Ljubljani govorijo kot tamkajšnji domorodci, sem čez nekaj let sama izkusila, zakaj je temu tako. Iz tega razloga (in ostalih vzvišenosti) sem raje odšla v štajersko prestolnico, kjer se ob to, kako zvenim nikoli nihče ni obregnil. A Dijana Matković je vztrajala in bila boj z mlini na veter za boljši preživetveni (!) standard mladih kulturnikov, za katere niti občina, niti njeni občani nimajo kaj prida posluha.
“Zakaj ne pišem” je knjiga, ki s svojo avtentičnostjo prepriča in obenem šokira bralca. Fabula teče gladko tudi, ko življenje ne. Stavki so izjemo oblikovani, avtorica pa ravno tako izjemno načitana. Nad lanskim zmagovalcem nagrade Kresnik sem bila hudo razočarana. Letošnjega še nisem brala, a po prebrani knjigi Dijane Matković skoraj dvomim, da je nagrada šla v prave roke. Knjigo sem brala z velikim navdušenjem in jo priporočam v branje vsem. Tudi tistim, ki so spomine na svojo otroško nesramnost zatajili in brez slabe vesti nikoli doživeli niti enega paničnega napada.
