Piše: Marica Škorjanec-Kosterca

Kulturni center Maribor 2023

Da se ne pozabi, zapiše avtor v svoji knjigi Nekoč smo bili vojaki, kjer pripoveduje, kako so njegovi predniki in tudi on sam pod različnimi vladarji doživljali služenje vojske.

Iz želje, da se ne pozabi, je nastala tudi knjiga Kje so moje rožice. Njen naslov je povzet po priljubljeni ponarodeli pesmi Benjamina Ipavca, ki govori o minevanju vsega lepega.

Življenjske zgodbe posameznih oseb izhajajo iz preteklosti družine Čater , ki je kmetovala v bližini Laškega , in družine Bostner, z domačim imenom Šentekorčeve. Časovni okvir dogajanja zajema obdobje od leta 1910 do 1948. Kraji in kmetije na Kozjanskem sedemdeset let kasneje ostajajo izpraznjene in zapuščene. Starejši so pomrli, mladi pa so odhajali za delom v mesta ali na tuje.

Kronika rodov spremlja življenjsko zgodbo mladega Janeza, edinega sina kmečke družine Čater , ki je imela majhno kmetijo na Pešnici blizu Šentjurja pri Celju Zaradi »moralnega prekrška,« ker se je Janez zapletel z mlado revno deklo, ki je zanosila, je oče spremenil svoje načrte, dekle je spodil od hiše, sinu pa omogočil, da si je nakupil konje in si začel služiti kruh s prevozništvom lesa v reško pristanišče. Preselil se je na Primorsko in odkupil hišo z nekaj zemlje v Drenovi nad Reko. Poroka z Marijo, hčerko dokaj premožnega kmeta , je zanj dobra odločitev. Marija se je vrnila z Dunaja, kjer je več let služila pri gospodi. Bila je skrbna in sposobna žena, ki je znala tudi v težkih časih sama poskrbeti za tri otroke. Najhujše udarce mladi družini prizadene prva svetovna vojna; država je v izrednem obdobju zahtevala dodatne davke, zaplenili so jim dva konja .Ko se je Italija vključila v vojno proti Avstro Ogrski, so vpoklical vse moške, Veliko jih je padlo, mnogi so bili ranjeni, tudi Janez, ki se je sicer še vrnil, vendar ga je zaznamovala bolezen, za katero je tudi umrl. Vdova je prodala novo domačijo v Drnovi in se z otroki preselila v Doljno Bučo (danes Buče v Obsotelju.) Težko se je preživljala, hčerko Elzo je z nekaj časa celo prepustila tastovi družini.

Marijina kmetija je lepo uspevala, Najhujša nesreča je družino zadela, ko je najstarejši sinček umrl zaradi kačjega pika.

V naslednjem delu kronike se povežeta nekdanja Janezova in Šentekorčeva družina.

Ob začetku druge svetovne vojne je na Križan Vrh prišla nemška patrulja. Na meji med Hrvaško so okupatorji začeli izseljevati slovensko prebivalstvo Ljudi so na hitro pregnali iz domov in jih odpeljali v delovno taborišče Oehringen na Wuerttemberškem. Izgnanci so bili Slovenci iz Obsotelja in Bizeljskega.

Razmere v taborišču in usode posameznikov so podrobno opisane po pripovedovanju pričevalcev. Leta 1945 so nove zavezniške oblasti preživele po zapletenih birokratskih postopkih repatriirale v Slovenijo, a življenje se je le počasi vračalo na stare, poškodovane domačije. Ljudje so si morali pomagati sami, saj tudi novi ljudski oblasti oblasti ni bilo mar za kmeta. Razglašena je bila agrarna reforma , uvedli so nove davke ter obvezno oddajo pridelkov in živine.

Sledila so si rojstva, bolezni, poroke in pogrebi. Življenje se je počasi vračalo na stare tirnice.

Že takrat pa Elza, hči pokojnega Janeza, sluti, da Čatrov rod usiha. Vendar se tej slutnji upira:

»Dokler imamo zdrave roke, imamo tudi streho nad glavo in ni bojazni, da bi bili lačni,« razmišlja, ko občuti novo življenje pod srcem.

» Če smo preživeli vojno, bomo tudi mir.«

Vendar so opisani rodovi presahnili, v hriboviti vasi Trebeži živi samo en prebivalec.

Knjiga Sama Čolaka Kje so moje rožice obuja in ohranja del slovenske lokalne zgodovine , Kozjanskega, kakor so o njej pripovedovali pričevalci, ki se jim avtor poimensko posebej zahvaljuje, čeprav so že dolga leta pokojni.