Piše: Ivan Vogrič

Čeprav ni nikoli prebival v Mariboru, je tu zapustil vidno sled. Bil je namreč član nekaterih skupin likovnikov, ki so izrazito prevetrile kulturno srenjo v mestu v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Osrednja skupina je bil umetniški klub Brazda, ki je zaživel leta 1931 in je imel odmev v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Klub je priredil prvo razstavo že kmalu po ustanovitvi. Vanj se je Sirk vključil malo po tistem ko je postal učitelj risanja na meščanski šoli v Sv. Lenartu, po prihodu v Jugoslavijo.

Sirk je izviral iz Križa pri Trstu, kjer je bil rojen leta 1887. Likovno se je izobrazil na zavodu lepih umetnosti v Benetkah in nato v Urbinu. V začetnem obdobju se je uveljavil kot portretist, sicer pa je razvil samosvoj slog z močnimi ekspresionističnimi vplivi. 

Iz kluba Brazde se je nato izcimila Petorica, ki so jo, poleg Sirka, sestavljali Zoran Didek, Karel Jirak, Ivan Kos in France Košir. Prvo samostojno razstavo v mestu pa je Sirk pripravil ob svoji petdesetletnici, leta 1937, v Beli dvorani Kazine. Naslednje leto se je preselil v Celje, kjer je našel službo na celjski gimnaziji.

Ob prihodu na Štajersko se je z upodobitvami morske pokrajine in njenih ljudi razvil v odličnega marinista. Likovni kritiki to povezujejo z nostalgijo po domačem okolju oziroma živem spominu na dolgo tradicijo ribištva. Križ je bil namreč naselje z največjo koncentracijo ribičev na obali med Štivanom in Trstom; danes deluje tam ribiški muzej tržaškega Primorja, ki je odprl vrata leta 2013.

Ni naključje, da ga je Tone Seliškar angažiral pri opremljanju svoje nepozabne Bratovščine Sinjega galeba (1936). Pustolovska povest je sicer izhajala pred tem v mladinski reviji Naš rod. Kot ilustrator je imel izkušnje že v tržaškem obdobju, in sicer pri mladinskem listu Novi rod, poljudno-znanstveni reviji Njiva, tedniku Novice, itn.

Sirk je rad potoval po Sredozemlju, kjer je nabiral ideje za svoje stvaritve. Vojaški rok je služil v avstro-ogrski mornarici, na vojaški ladji je preživel tudi med prvo svetovno vojno. Ko so leta 1927 odprli v Benetkah mednarodno likovno razstavo, se je tja odpravil s čolnom (za primerjavo: razdalja z vlakom med Križem in Benetkami je malo manj kot 150 kilometrov). Sicer je bilo v njegovi kartoteki na notranjem ministrstvu zapisano, da je bil antifašist.

Umetnostni kritik Milček Komelj je o njem zapisal: »Njegovo ime je sinonim za življenjsko zraščenost z morjem in za slikarja tistega dela slovenske domovine, kjer je nekoč živela Lepa Vida in ki so ga pozneje opevali pesniki, še posebej Igo Gruden in slikarjev kriški rojak Miroslav Košuta, še poprej pa Anton Aškerc. Ta je med nabiranjem jadranskih biserov obiskal tudi Križ, kjer je umetnik, kot poroča Karel Širok, videl Aškerca še v živo«.

Njegovo ustvarjanje je prekinila druga svetovna vojna. Tako kot mnogi Štajerci, je bil izgnan v Srbijo, in tam ostal do osvoboditve. Po 16 letih se je nato vrnil v Trst in odtlej živel razpet med Primorsko in Celjem.

Spomladi 1947 se je dogovarjal s pesnikom Igom Grudnom, ki je pripravljal objavo otroške pesniške zbirke Na Krasu; zbirko bi Sirk opremil z ilustracijami. Gruden je izhajal iz sosedne vasi, Nabrežine, in imel bližnje sorodnike v Sirkovem rojstnem kraju (od tam je bila namreč pesnikova mama). Tudi Gruden je bil ljubitelj morja in je prav tako emigriral v Jugoslavijo med obema vojnama.

Izida zbirke ni dočakal nobeden od njiju, saj sta oba umrla preden je izšla. Sirk je umrl jeseni 1947 v knežjem mestu, tam je tudi pokopan.