Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2022

Poezijo Zorana Pevca spremljam že zelo dolgo, že od JSKD in Zapisov pozabljenih (1996), v spomin pa pride zlasti leto 2000, ko je v družbi z Arturjem Šternom in Markom Novakom izdal zbirko Vsesledje – pozneje je posodila ime zdaj ugledni vseslovenski literarni reviji Celjskega literarnega društva. V Vodnikovi domačiji je bilo prav prijetno, s kitaro Frenka Opeke sem zaigral nekaj svojih pesmi, ko pa je leta 2001 začelo delovati že omenjeno Celjsko literarno društvo, sta me Zoran Pevec in celjska pesnica Ana Marija Justin povabila k članstvu. Zoran Pevec je kmalu zatem izdal zbirko Moški v sobi, ki je začela niz njegovih dokaj strogo tematskih pesniških knjig, kar se mi je vedno zdela dobra ideja: osrednji koncept pomaga tudi bralcu, da lahko svojo bralsko izkušnjo napne na neka trdna izhodišča. Tudi pri novi pesniški zbirki je tako in čeravno poezija Zorana Pevca zahteva nekolikanj bolj pozornega, izobraženega bralca, ni nikoli bila zares elitistična, nasprotno, s svojimi temami in izbranim jezikom se ni branila čisto vsakdanjih tem, tudi angažiranih, ostrejših. V povezavi s filozofsko in komparativistično (tu mislim na književnost) intertekstualnostjo je poezija Zorana Pevca našla svoj viden prostor na piedestalu sodobne domače poezije, to se je pokazalo tudi pri številnih nominacijah za literarne nagrade.

In če smo se pri Pevcu redno srečevali s tematsko navezavo na izročilo filozofije in književnosti (Foucault …), tokratno zbirko naslavlja Beckett, takisto empirična entiteta, čigar literatura je postala že vernikular vsakdana, čeprav ni preprosta. Beckett je kot osebnost in kot ustvarjalec tolikanj zasidran v naš kolektivni kulturni DNK, da je treba že paziti, kako in kdaj se ga uporablja za referenco in tu bi se Pevec kaj lahko in kaj hitro znašel na trhlih tleh. Par omemb Vladimirja in Estragona, pa smo že zašli. A Pevec Becketta dejansko izkoristi kot (literarno-filozofskega) advokata, na čigar izročilo naveže svoja nova pesniška spoznanja. Ta so skrbno razvrščena, kot se to spodobi in je tudi pravično.

Pričujoča zbirka je petdelna: prva pesem z naslovom v rimski obliki, uvodna pesem torej, nekako determinira deseterico, ki sledi v vsakem razdelku; teh deset pesmi je naslovljenih z arabskimi številkami. Uvodne pesmi so dodatno determinirane s prvim verzom, ki je tudi zadnji, dočim je deseterica v vsakem razdelku svobodna. Ne bomo rekli razvezana, saj imajo pesmi Zorana Pevca točno določen ritem, svojo notranjo melodijo, ki ji v rokah spretnega glasbenika pritiče tudi uglasbitev; to narekujejo že besede same, kot se to ponavadi zgodi. Če bi rekli, da so pesmi filozofske, bi jim odvzeli več kot polovico sebstva – to bi bilo zares površno. Res je, da je filozofija, točneje, ontologija, temeljna podstat vseh besedil, a to je (ne samo pri) Pevcu že aksiom, zato je najbolj zanimivo razbirati, na kakšen način se ta ontologija razkriva. Gre za morda najbolj neposredne Pevčeve poezije do zdaj, a tudi ta ugotovitev skriva v sebi čebuličino plast: neposredne za bralca, ki zna v njih najti vse razsežnosti te neposrednosti, to pa ni bralec, ki bi se zadovoljil s par rimami in tu pa tam kako metaforo. Tudi ni bralec, ki bi bral lepe avtobiografske zgodbice, je pa bralec, ki bi bral o dejanskem stanju sveta, kjer je omenjeni Beckett ne samo advokat avtorja, marveč kar nekakšen profet, s čimer se sam nikoli ne bi strinjal, zato obrnimo drugače: je seviljski brivec, ki avtorja brije tudi zunaj Sevilje, zaračuna pa bralcu. S tem pa smo zaobjeli tudi drugi faktor Pevčeve poezije: humor, ki spet ni neposreden, pač pa se kaže v duhovitih zaobratih (zanalašč ne preobratih) besed, s katerimi pesnik izgovarja in zagovarja svoje bistvo in početje.

“Pogledov je neskončno veliko,” preberemo. Drži. Potrebuje Zoran Pevec advokata? Vidite, to pa je tisto veselje, s katerim končujemo tale zapis. Kaj je Zoran Pevec sploh zagrešil? “Problem smrti je umrljivost,” pove. In na začetku: “Vstopiš v misel pesmi / in jo pogledaš od znotraj …” Samuel, ob kateri uri ponavadi odpiraš odvetniško pisarno?