Piše: Matej Krajnc

Litera, 2022

Kavč: središče sveta. Naše šolstvo in razmere v njem. In cel kup osebnih usod, ki se vežejo na oboje.

A najprej malce zabluzimo: sem eden redkih, ki je po tolikih desetletjih še vedno fan t. i. usmerjenega izobraževanja; zdi se mi, da je v teoriji (kot denimo samoupravni socializem) to nekaj najbolj domiselnega, kar se je svojčas zgodilo v našem izobraževalnem sistemu. A ko sem prišel v gimnazijo, se je pisalo leto 1990, Jugoslavija je pokala po šivih in uveljavljal se je nov šolski sistem, po katerem so iz Srednjih družboslovnih (tehničnih idr.) šol spet nastale gimnazije, uveljavljalo se je napovedano spraševanje in podobno, kar pa ni v nobeni točki prispevalo k izboljšavam učnega sistema, še več, pobebavil se je in zdaj dobivamo že iz osnovnih šol precej bolj nepismene ljudi kot nekoč. Ljudje, ki so končali fakse, ne znajo postavljati osnovnih vejic, uporabljati rodilnika, velikih in malih začetnic … pa se vprašamo, kako so sploh izdelali, glede na vso dandanašnjo tekmovalnost in točkovalni sistem – je vmes res zgolj piflarija, potem pa se pišmevuhovsko vse pozabi, tudi tisto najpomembnejše – obvladovanje lastnega jezika? Res je, nekdanji sistem žal tudi zaradi pomanjkanja informacij (ker je znanost vmes pač toliko napredovala) ni prepoznaval nekaterih temeljnih zadev, denimo različnih oblik cerebralnih paraliz, ADHD in podobnih zadev, zaradi česar je učni postopek za marsikoga ostal nepremagljiva ovira, a ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je odnos do jezika bil bolj skrben. Usmerjeno izobraževanje je vsaj načeloma bilo ciljano, ni metalo vsega v isti koš (v praksi ni povsod učinkovalo, a indulge me, kot se zdaj lepo globalno reče); ko sem začel hoditi v gimnazijo, me je najbolj jezilo to, da sem kot klasični humanist imel isto kvoto naravoslovja kot denimo vsi drugi, dobili smo denimo najbolj strogega in togega profesorja matematike, in sem se, ker mi zaradi že omenjenih nevroloških motenj matematika pač ni šla, moral ukvarjati s tem in izgubil ogromno časa, ki bi ga lahko porabil za dejanske klasično-humanistične predmete – take, ki sem jih nato tudi študiral. Sistem bi moral to prepoznati in take učence odmakniti od naravoslovja, ki zanje posledično sploh ni ključen: v življenju denimo nisem na tem področju potreboval ničesar razen štirih osnovnih računskih operacij in računanja odstotkov. To se mi zdi popolnoma dovolj za komparativista, jezikoslovca, slovenista, filozofa, filologa, sociologa in kar je še tega, a v osnovni in srednji šoli sem, namesto da bi še več bral in ustvarjal, moral izgubljati čas z vektorji, atomi, masami, odvodi, integrali, silami, kislinami in podobnim. Vse to obstaja v knjigah, leksikonih, zdaj tudi v spletu in se da naučiti, če že potrebuješ. Če pa ne, je prav tako okej. Spoznal sem namreč nebroj ljudi, ki so premogli fantastično faktografsko znanje; kar si vprašal, so vedeli, se pogovarjali o vseh rečeh, od molekul do Sartra, a poglobljenega niso vedeli nič. In sladka povprečnost je spet prosperirala nad strokovnostjo in poglobljenostjo.

Šole nisem nikoli preveč maral, razen v prvem razredu. Nato sem imel dovolj priložnosti spoznati, da je vsaj zame vse skupaj precej brez veze. Znanje sem zvečine pridobival sam, ne osnovna šola ne gimnazija mi nista pustili ničesar bistvenega, zgolj jemali sta mi čas za ustvarjanje, ki je bilo zame najpomembnejše, tozadevno sem se tudi ves čas strokovno in jezikovno izobraževal; šele ko sem prišel na fakulteto, se je to počasi spreminjalo. Učiteljice in učitelje, kolikor jih je bilo v redu, lahko zelo hitro naštejem. Zato me je pričujoča knjiga Mojce Andrej takoj pritegnila. Njena Veronika je nekolikanj drugačna, ne povsem, a ravno dovolj, da knjiga povleče v branje. Roman, ki je pred nami, zato ni zgolj zgodba, je tudi nekakšen priročnik za sodobne čase; ker avtorica dela v šolstvu, je tolikanj bolj zanimiv. Ne bi se bilo treba preveč truditi: Mojca Andrej bi kaj lahko napisala roman o težavnih najstnicah in najstnikih, tudi kak kvazi neo-Čedermac bi lahko nastal, pa ni. Kavč učiteljice Veronike je roman, ki bi ga moral prebrati vsak prosvetni delavec, ki kaj da nase in mu ni vseeno, še posebej pa tisti, ki hodijo učit samo za plačo in jim je vseeno.

To rekši, seveda priznam, da v današnjih časih učiteljstvu ni lahko: zakoni in javnost so na strani staršev in mularije, starši hodijo, namesto da bi se otrokom doma več posvečali in jih bolje vzgajali, v šole z odvetniki, pravic učiteljev domala ni več. Seveda ne trdim, da je bilo nekoč tozadevno bolje: sam sem se v osnovni šoli upiral vsaki avtoritativni pizdariji, tepežkanju z ravnili, zmerjanju in podobnim rečem in imel zato nemalo težav. Take vrste šolska vzgoja nima v šolah česa iskati, sploh ne v sodobnih, a nadvse napačen je tudi drug ekstrem. Ker izhajam iz profesorske družine, poznam pedagoško delo, tudi tisto, ki se dogaja med počitnicami, ko javnost misli, da prosveta dva meseca brezskrbno uživa na Havajih. Moja dva sta na počitnicah po cele tedne pisala priprave, skripta, torej vse tisto, kar učitelji zdaj zvečine dobijo v spletu od ministrstva in založb – delal sem tudi na tej strani mavrice in dobival nemalo klicev, kako da pri založbi še nismo objavili sprotnih in letnih priprav za ta in ta predmet. WTF, sem pomislil, napišite si jih sami. Mar potem sploh kaj ostane? Seveda smo jih do septembra objavili, a to mi je šlo vselej rahlo v nos.

Zastavlja se vprašanje: v kolikšni meri je šola sploh še vzgojna ustanova? Poznam starše, ki trdijo: šola naj mojega otroka uči, ne vzgaja, to je moje delo. Drži, a ti žal na tem področju ne narediš kaj dosti, pomislim. Pa ne govorim o priučevanju aksiomskega spoštovanja avtoritete, sploh ne: vsaka avtoriteta si mora spoštovanje pridobiti. Govorim o priučevanju aksiomskega osnovnega spoštovanja do sočloveka, lepih manir, vsega tistega torej, kar dandanes umira, ljudje postajajo vse bolj agresivni, spoštovanje (in manire) pa izgubljena vrednota, nič kaj dosti vredna. Vprašanje disciplinske plati našega šolstva je tudi eno osrednjih v pričujočem romanu. Veronika ni šablonska učiteljica, ima pa “poslanstvo” vzgojiti male divjake, da ne bodo ignorantski, saj so vendarle odvisni od nas starejših. Pokroviteljska misel, ki pa se hitro sprevrže v spoznanje, da sistem ne deluje (več) tako. Ni več nunskih šol z biči in šibami, ki ti z nasiljem prišvrkajo disciplino. A čeravno ni več tozadevnega vzgajanja in imajo otroci celo preveč pravic, ostaja dejstvo, da je šola še vedno prisila, nekaj, za kar bi se redkokdo odločil prostovoljno, okosteneli sistemi pa ne naredijo nič ali malo, da bi se to spremenilo. Kot je razvidno iz romana, učitelji počnejo marsikaj, da bi otroke pretentali in jih nekako navlekli na snov, a tisto, kar bi šola pravzaprav morala biti, znotraj sistema, kakšnega koli že, nikakor ne more biti. Pa imamo začaran krog.

Mojca Andrej se zaveda, da je še vedno sistemska birokracija pravzaprav tista, ki duši tudi učne procese in to v romanu lepo prikaže tudi skozi podobo ravnatelja (in še koga). A hkrati ugotavlja, da ljudje tozadevno birokratiziranost sicer krcamo, obenem pa jo podpiramo. Bi sicer nastal kaos? Glede na to, kakšni ljudje smo, najbrž. In imamo odgovor na vprašanje o vzgojnosti šolskih ustanov. Odgovor je, da je to vprašanje pravzaprav terciarne, če ne še manj pomembne narave. Dandanes je pomembna, kot preberemo v romanu, storilnost. Tekmovalnost. Točke. Dosežki. Merjenje jajc med šolami. Financiranje, ki je pogojeno z vsemi temi rečmi. Kje so tu učitelji in učenci? Daleč spodaj na lestvici. In Veronika je zato jezna. Ni ji vseeno. Rada bi vzgajala, prevzgojevala, a nekako ne gre. Rada bi izpolnjevala svoje idealistično poslanstvo, a je v slepi ulici. In potem ima svoje zasebno življenje, ki je tudi branja vredno. In ima Blagajno Misli. Ta je šele zanimiva.

Nekaj iztočnic smo kljub vsemu natrosili. Rešitev pa tiči v ljudeh, ki tvorimo sistem in ga “hranimo”. Žal smo ljudje najšibkejši člen t. i. stvarstva: neumni smo in hudobni. A zlasti neumni. Prepojeni s to neumnostjo mislimo, da smo pametni. Da smo poklicani. Da nam stvari pripadajo in da vse najbolje vemo. Zato imamo tak svet, kot si ga zvečine zaslužimo. Vsi ostali s(m)o kolateralna škoda. Kavč učiteljice Veronike ni (nujno) (avto)psihoterapevtski kavč, je kavč, s katerega zlahka tudi zabingljaš. In vidite, o tem je treba razmišljati. Od tod tudi moja gornja kritika teh in onih sistemov in individualno razmišljanje o osebnih izkušnjah. Nekaj gospa in gospodov (raje: tovarišic in tovarišev) pa vendarle je iz časov mojih šolskih klopi, s katerimi bi z veseljem spet spregovoril besedo ali dve. Nekaterih ni več. Drugi so in z nekaterimi tudi rad poklepetam. Nekaterim bom tudi večno hvaležen, da jim ni bilo vseeno. Rad se jih spominjam. A to ne pomeni, da sem rad hodil v šolo. Pa smo spet na izhodiščni točki. Veronika, pomagaj!