Piše: Matej Krajnc

Litterae Slovenicae, 2023

Stara popevka pravi: “Kako gre čas, ljudje, kako gre čas!” Gašper Kralj je leta 2016 napisal svojo različico, ki je zdaj v nemškem prevodu Alexandra Ratha na voljo pri Litterae Slovenicae. Obnovimo: to je tista zbirka, ki je začela izhajati v šestdesetih letih 20. stoletja kot revija Le livre Slovene, nato pa se razvila v monografsko/leposlovno periodiko, ki dela naših avtoric in avtorjev ponuja v več tujih jezikih, bodisi kot celoten koncept v eno-dvo-trojezičnih izdajah, bodisi kot dodatne vzorčne prevode, ki so objavljeni v spletu. In če se povrnemo na pričujočo knjigo: kako je videti in brati umiranje pri Gašperju Kralju? O tem nekaj tehtnih besed spregovori kritik Matej Bogataj v spremni besedi, takisto prevedeni v nemški jezik.

O dopuščanju umiranja se pri nas zadnje čase precej govori. Govori se o evtanaziji in ali je ta moralno/etično dopustna. Nismo še prišli, globoko zakoreninjeni v krščanske dogme o svetosti življenja, tako daleč, da bi si omogočili in/ali dovolili spodobno smrt; pri “spodobno” mislim predvsem na dostojanstveno. To je sicer spet spolzek teren, saj boste med desetimi vprašanimi naleteli vsaj na osem različic, kaj to je. Med njimi bo prikrita najbrž tudi (in tu se, kot v knjigi, pojavi tudi črni humor) denarna funkcija smrti. Dlje ko je človek živ, dlje prihaja pokojnina. Ko je umrl, je svojčas prišla še ena. Če ni nihče vedel, da je umrl, jo je dobival tudi mrtev. Ali lahko hčerka sama potisne materi cevčico v trebuh? Smo strokovno usposobljeni za podaljševanje umiranja in ali je to legitimno zgolj zato, ker se pač ne moremo ločiti od svojih najbližjih? Najbrž bomo potrebovali še kakšen Rok trajanja, da bomo uvideli, da morda ni tako slabo, če k nam pride profesionalec. Odrešitelj. Ali zgolj morilec, zločinec? In seveda: je profesionalec tudi zgolj človek ali samo stroj za odrešitev/ubijanje/smrt? Tudi smrt je namreč zgolj relativna. In kot pravi Matej Bogataj: čakamo na nadaljevanje.