Trije mladi solisti z orkestrom Amadeo
Piše: Franc Križnar
Ljubljanska Ustanova Gallus, ki jo že desetletja pooseblja Tomaž Bole, je pripravila Jesenski Gallusov Oder izbranih 2023 (5. nov.) v okviru Letni časi – Gallusovega Ljubljanskega abonmaja 2023/24. V veliki alias Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije so nastopili trije mladi solisti: flavtista Martin Belič in Anamarija Lajh ter hornist Tibor Cemič. Vsi trije so tako ali drugače povezani z omenjeno Ustanovo – njeni nekdanji varovanec: M. Belič in zdajšnja: A. Lajh in T. Cemič. Ob spremljavi 12-članskega komornega Godalnega orkestra Amadeo z dirigentom Tilnom Drakslerjem in čembalistko Evo Dolinšek. Tokrat se je Ustanovi Gallus pridružil še Inner Wheel klub iz Ljubljane, ki ga vodi Darinka Bole. Ker gre v tem primeru za socialni projekt in glede na dosedanjo vlogo in pomen Ustanove, je poleg najpomembnejše, glasbe, tudi tokrat šlo za dobrodelni koncert, saj so obenem nabirali (finančna) sredstva za nakup novega inštrumenta, (francoskega) roga mladega in nadebudnega T. Cemiča. Kot sta vse te zunaj glasbene elemente tega koncerta izpostavila T. in D. Bole, so potemtakem potrdili in utrdili vsi (že) navedeni izvajalci; sami mladi!
Uvod je na velikem odru in pred polnoštevilno dvorano postregel s slovensko »uverturo,« suitno-plesne Balette Janeza Krstnika Dolarja. Prefinjeni godalni zvok mladega ansambla in radoživega dirigenta pa so bili mnogo več kot zgolj formalni »slovenski« uvod. Izvedbeni kontrasti so v vseh muzikalnih elementih postregli z vso prepotrebno diferenciacijo pretekle zaprašenosti in postavili našega skladatelja Dolarja za tehtnega Evropejca 17. stol. Tudi mladi izvajalci so odstranili vse morebitne zgodovinske artefakte in se obenem postavili na naš glasbeni oder kot povsem enakovredni izvajalci z najvišjimi atributi. V 3-stavčnem Koncertu za dve flavti v G-duru, QV 6:4 nemškega baročnega skladatelja Johanna Joachima Quantza pa sta nastopila mladi pa danes že sloviti »Münchenčan« Martin Beličin Ptujčanka Anamarija Lajh, mlajša in komaj na začetku svoje (šolajoče se) kariere. V izjemnem duetu sta solista izpričala in oddvojila svoji vlogi od spremljevalec, igrala sta posamično in skupaj, pomembno vlogo v funkciji spremljevalcev pa je tokrat prevzel dirigent T. Draksler v imenu in za Godalni orkester Amadeus s čembalistko E. Dolinšek. Dirigent se je izkazal za temeljnega sokreatorja tega koncerta (v celoti), od uvodnega Dolarja, prek Quantza pa vse čez nadaljnje skladatelje in njihova dela pa je pokazal na svoje izjemne sposobnosti. Kolikor Drakslerja že spremljam, ugotavljam, da svojo kariero samo nadgrajuje, da se ji posveča z vsemi atribute svojih različnih: zdaj spremljevalnih, zdaj glavnih vlog, v popolnosti in celoti. Muziki Quantza pa sta se v podobni popolnosti priklonila tudi oba solista, zdaj v nadrejeni in solistični vlogi, zdaj v duetih. Njuni flavti sta odpeli vsaka svoj bravurozni in tonski pleno. S samo enim (3. stavkom) iz enega od serije kar štirih tovrstnih koncertov-Koncerta za rog in orkester št. 3 v Es-duru, KV 447 – Allegrom – Wolfganga Amadeusa Mozarta pa se je izkazal še mladi, najmlajši od solistov na tem odru, Tibor Cemič iz Nazarij. Njegova kantilena slovitega in prozornega Mozartovega stavka je pela v vseh registrih. V igri na pamet je mladi talent pokazala veliko več kot pa smo morda pričakovali. Njegova (Mozartova) fraza je izdelana, teče klasicistično in je ne glede na težavnostno stopnjo Koncerta že povsem suverena. Mladi mojster ima ob podobnih možnostih (talentu in delu) in maksimalnih pogojih vnaprej, nove in nove možnosti in nadaljnje uspehe. Uveljavljeni in ekscelentni flavtist, sicer Slovenjbistričan in namestnik solo flavtista slovitih Münchenskih filharmonikov M. Belič je nato sam nastopil še v znameniti in obsežni 7-stavčni Suiti za orkester št. 2 v h-molu, BWV 1067 J. S. Bacha. Našega slovitega pa še vedno mladega solista M. Beliča smo ponovno spoznali v vsem blišču. Njegovo solistično vodenje flavte je bilo ponovno odkritega tega koncerta; očitno tudi s pomočjo akcij in skrbi Ustanove. Kot »piko na i« pa smo slišali v isti izvedbi še eno od številnih priredb Czardasa Italijana Vittorija Montija. V finalu pa se je solistu Beliču ob spremljavi Amadea pridružil še zadnji izmed sedmih violinistov in finalni sklep je bil odigran in slišan v duetu in orkestru. Umetniki so v isti zasedbi dodali še biss.
Bilo je še nekaj zunaj glasbenih nagovorov, tistih, ki mladim omogočajo te in talk dosežke. Med slednjimi so prvič v zgodovini Ustanove prav M. Beliču podelili Gallusovo plaketo: T. Bole, Andrej Božič (Rotary klub Ljubljana) in Miha Dobrin (član UO Ustanove Gallus). Slišano je šlo skupaj s kar se da najbolj homogeno videnim. Poslanstvo in moč ter vloga Ustanove so ob vseh navedenih še kako v spregi s siceršnjo (glasbeno) piramido našega tovrstnega šolstva in (finalnih) evropskih ter svetovnih rezultatov na omenjenem področju. Doslej so to izkazali in dokazali klarinetist Mate Bekavac, pianista Erik Šuler in Anja German, harmonikar Primož Parovel, harfistka Mojco Zlobko Vajgl idr.
