Piše: Marija Švajncer
Zavod za knjige, Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo je prijetno presenetil s prevodom knjige O listju (2023) nemške pisateljice in pesnice Marion Poschmann. Knjiga je z izvirnim naslovom Laubwerk leta 2021 izšla pri založbi Verbrecher Verlag v Berlinu, slovensko izdajo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Za skrben prevod v slovenski jezik, prvi katerega od del Marion Poschmann, je poskrbela Urška P. Černe, dodala zanimive in pojasnjevalne opombe in se za strokovni pregled zahvalila arboristki Tanji Grmovšek, tudi eni od avtoric spremnih besed, druga je Christine Lötscher. Intervju z Marion Poschmann sta izvedli Sandra Poppe in Katja Schaffer, umetniško prepričljive črno-bele fotografije je posnel Peter Dobaj, avtor slike na naslovnici je Gregor Pratneker.
Marion Poschmann (roj. 1969) živi v Berlinu in je članica več nemških literarnih in znanstvenih akademij, prejemnica osemindvajsetih literarnih nagrad in finalistka na različnih tekmovanjih. Za knjigo O listju je leta 2021 prejela literarno nagrado Wortmel-Dungen 2021 (Priglasitev k besedi). V intervjuju pisateljica svoje nagrajeno delo označi za kratek esej, v katerem poetična argumentacija izhaja iz zrcaljenj, protislovij in preosvetlitev. Avtorica je občudovalka rdečega listja in verjame, da ljudje, ki v tako obarvanem listju odkrivajo lepoto, znajo ceniti tudi druge barvne pojave, tako oranžne buče kot vijolično jagodičevje in celo rdečkasto barvo lesa. V Vzhodni Aziji ima občudovanje jesenskega listja tisočletno tradicijo. Avtorica napiše naslednje besede: »Ko se japonski javor jeseni obarva v barvo pomaranče, v barvo fuksije ali karminsko rdeče, najznamenitejši tempeljski vrtovi na Japonskem privabijo množice listogledov, ki z vseh strani izdatno fotografirajo vsak posamezni javorjev list.« (str. 9) Opazovanje listov se na Japonskem imenuje momidžigari in kaže prefinjen občutek za estetiko, visoko stopnjo izobraženosti in spiritualni odnos do pojavov v različnih letnih časih. V Aziji in Ameriki poteka tako imenovani listni turizem. Agencije ponujajo potovanja v kraje, v katerih se je mogoče predati občudovanju listja, obstaja pa celo ameriška trgovska mreža, ki posušene liste razpošilja po vsem svetu in za en sam list zahteva približno dvajset dolarjev. Ujeti vrhunec barvitosti je za mnogo ljudi izenačen s srečo, pravi Marion Poschmann.
Avtorica trdi, da je drevo mogoče imeti za estetski pojav ter izraz zgodovinskih, političnih, geografskih in ekoloških vidikov. Imena ulic in cest nakazujejo prvotno zasajeno drevesno vrsto. Drevesa imajo simbolni pomen: tako naj bi hrastov list pomenil vrednote, kakršne so edinost, stanovitnost in zvestoba, bukev nakazuje vročično bolečino ločitve, lipa je povezana z ljubeznijo in domovino. Človek ima potrebo, da v bivališče prinese naravo, stilizira liste in olistane predmete sakralizira. »Tudi v umetnosti oblikovanja knjig je stiliziranemu listju dodeljena naloga, da besedilo ne le olepša, temveč iz njega napravi nekakšen duhovni vrt, rajski svet, prostor pisave.« (str. 27) Hkrati pa govorjenje o drevesih praviloma še posebej razločno odseva temeljni problem poimenovanja sveta, to pa še ni vse, saj: »Drevo s svojim valujočim listjem vselej ostaja skrivnost, ostaja tisto nespoznavno in neopisljivo, predmet, ob katerem jeziku spodleti.« (str. 33)
Obstaja še druga, manj prijetna stran obarvanega jesenskega listja. Tako listje namreč ni zaželeno, saj moti potek dnevne rutine in je polno alergenih plesni. Za ljudi je pomembno, da mestna drevesa ne ovirajo prometa, ne zastirajo vidnega polja in jim ne jemljejo preveč svetlobe. Drevesa so tudi indikatorji okolijskih procesov. Mestno drevo, ki bi lahko vzdržalo podnebne spremembe, poimenujejo »klimatsko drevo«. Marion Poschmann je kritična in pravi: »Če rečeš, da se prilagajaš podnebnim spremembam, takoj veljaš za dinamičnega in modernega. Toda načrtovalci mest se še zdaleč ne pripravljajo na podnebne spremembe, še zdaleč ne skušajo mest graditi tako, da bi mestna drevesa lahko preživela. Tudi za človeške prebivalce mest bi bila zaželena mesta z zmanjšanim individualnim avtomobilskim prometom, z manj toplotne obremenitve na telo, z manj betonskega zoževanja življenjskega okolja. Toda ne, namesto tega načrtovalci mest iščejo drevesne vrste, ki bi take življenjske pogoje tolerirale.« (str. 22–23) Avtorica ugotavlja, da so mestna drevesa v stresu zaradi slabega vremena, pasjega urina in soli za zimsko posipavanje cest, ogrožajo pa jih tudi napake pri selitvi, betonsko in asfaltno prekrivanje tal in prometne nesreče. Vse skupaj gre celo tako daleč, da so danes drevesa »uspešna«, če tam, kjer so zrasla, sploh preživijo.
Da bi ohranili naravo in preprečili ekološko katastrofo, Marion Poschmann predlaga romantizacijo sveta in poetično zaznavanje narave. Pri tem nima v mislih sentimentalnega olepševanja, temveč gre, kot poudari, za temeljno dejstvo naše eksistence. Novalisovo reklo o nujnosti romantiziranja sveta je treba razumeti kot zahtevo razuma ter zaznati in dojeti krhkost in edinstvenost živečih bitij in se jim približati s spoštovanjem in prijaznostjo.
V intervjuju avtorica pojasni nekatere pojme in vsebinske poudarke in skromno meni, da njeno besedilo prikazuje le majhen izsek tega, kar bi bilo primerno podrobneje raziskati. Prepričana je, da se ljudje bolj odzovejo na umetniška dela kot na znanstvene informacije. Literatura je po njenem mnenju tista, ki zmore preizkusiti nove možnosti mišljenja in ljudem razširiti zavest.
Christine Lötscher je avtorica Slavilnega nagovora. V njem pisateljici Marion Poschmnn priznava tako angažirano kot tudi duhovito in ironično lotevanje problematike, izbrano duhovitost in lirično mamljivost njene reliefne jezikovne sestavljenke. Pridobila si je sloves vodilne nemške pesnice antropocena. »Leposlovje ima možnost speljati pogled proč od tistega, kar nam je že od nekdaj samoumevno in kar se nam zdi nespregledljivo in neizbežno.« (str. 69) Estetska in etična drža sta si, kot meni Christine Lötscher, enakovredni.
Prispevek Tanje Grmovšek nosi naslov Pomen mestnih dreves. Arboristka v njem navaja, da taka drevesa opravljajo številne pozitivne ekološke in socialne funkcije, njihovo preživetje je v neugodnih razmerah vredno spoštovanja in občudovanja. Avtorica se dotakne pojava odstranjevanja dreves, ki je v zadnjem času vse prepogosto. »Vsako mestno drevo, ki ga moramo zaradi različnih razlogov odstraniti ali se ga velikokrat celo prehitro odstrani, je z vidika zagotavljanja pokritosti krošenj izgubljeno za več desetletij. Nova in nadomestna drevesa namreč v fazi odraščanja zagotavljajo bistveno manjše okoljske in druge pozitivne funkcije in koristi, ki jih drevesa v svoji odrasli dobi predstavljajo za svojo ožjo in širšo okolico.« (str. 75) V mestni arboristiki je poudarjena potreba po celostnem načrtovanju in upravljanju z mestnimi drevesi kot delom zelene infrastrukture. V procesu upravljanja z mestnimi drevesi je zelo pomembno tudi primerno ozaveščanje in obveščanje javnosti. Tanja Grmovšek predlaga, da je smiselno čim več odraslih mestnih dreves ohranjati tako dolgo, dokler je njihovo stanje zadovoljivo. V drevesnicah morajo biti zaposleni pravi vizionarji in hkrati zanesenjaki (vizionarke in zanesenjakinje), ki jim poslovno tveganje ni tuje. Opozori na paradoks, da drevo nima zmožnosti premikanja, medtem ko se drevesne sadike v drevesnicah ves čas premikajo, dolgo in na različne konce, dokler jih ne odreši kupec in jih odpelje v novi dom. Tanja Grmovšek sklene svoje premišljevanje s pomenljivo trditvijo, da smo ljudje nenavadna vrsta.
Umetniške fotografije Petra Dobaja dopolnjujejo sporočilo knjige, hkrati se odlikujejo s samostojno likovno govorico. Prikazani so: svetloba, ki žari skozi krošnje; bršljan na deblu; gosto zraščena drevesa v gozdu; drevo pred poslopjem; veje, ki silijo nekam navzgor; zlomljena veja; staro trdoživo drevo; s snegom prekrita drevesa; med debli pa je videti osamljeno dvojico.
Marija Švajncer