Milan Jazbec, slovenski diplomat, pisatelj in pesnik, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Frontier objavil knjigo Diplomati v novih oblačilih, Diplomatske kronike, Prva knjiga (2023). Spremni besedi sta napisala Tone Partljič in Jožef Kunič, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, avtor oblikovanja in preloma je Romeo Štrakl, na naslovnici je detajl z Botticellijeve slike Prispodoba pomladi.

Avtor z veščim pisateljskim peresom opisuje prizadevanje, zakulisje in stranpoti diplomatske dejavnosti. Delo je sestavljeno iz kratkih in nekoliko daljših pripovedi, med njimi so tudi nagrajene, celoto napisanega pa bi bilo mogoče imeti za roman. O dogajanju na diplomatskem parketu govorita prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec. Pri pisanju o diplomatskih pripetljajih je pisatelj stvaren, njegov slog je realističen, odlomki o ljubezni in naravi pa so poetični in slogovno barviti; pisec je mojster liričnih metafor. Kar dvakrat moški v zrelih letih pripoveduje svojo intimno zgodbo dekletcu, prvič trinajstletni najstnici in drugič desetletnici. Na otroška vprašanja odgovarja iskreno in ne skriva čustev. Ljubezen, ki jo je doživel, je v njem zapustila globoke sledi, zgodila se je v razmerju med starejšim moškim in precej mlajšo žensko.

Literarno prepričljivo in vsebinsko povedno je pričevanje o diplomatovih nalogah in njihovi izvedbi. Milan Jazbec pravi, da ima diplomat na voljo samo besede. »Z njimi predstavlja, pojasnjuje, razlaga, prenaša, sporoča, sprašuje, opravičuje in upravičuje, zagovarja, počne vse, kar mora, kar sme in kar lahko. Nikoli ne sme dobiti drugega orodja, drugega oprijemljivega vzvoda, samo besede. Ampak z besedami se lahko delajo čudeži: prepričaš neprepričane in tudi že prepričane, kar je sploh še večja mojstrovina. Spreobrneš odločene, podučiš nevedne, vplivaš na samozavestne in nadute, na slednje še lažje, ker se jim zdi, da so iznad vsega in najbolj pravi in edini pomembni, pomagaš sprtim in vzpodbudiš omahljive, razgreješ zadržane in spraviš nepomirjene.« (str. 77–78) Primerja jih s čudeži, toda pri tem opozarja, da je treba biti v izrekanju besed previden in pazljiv, hkrati pa spreten in nežen.

Protagonist je rojen v Sloveniji, torej v mali državi. Pisatelj pravi, da so v njej zakonitosti malce drugačne kot v velikih državah, saj vse deluje nekako zabrisano in zamegljeno, zato nikoli ni mogoče natančno vedeti, kaj drži in kaj ne. Moč imajo mediji in javno mnenje. Kadar se obrnejo proti posamezniku, je to zanj lahko usodno. Diplomat mora obvladati govorico šifer – takšna govorica zanj pomeni vstopnico in mu zagotavlja mandat. V politiki je že tako, da se hitro zasukajo položaji, mesta in ljudje. »Kako malo štejejo včerajšnji favoriti in kako presenetljivo se povzpnejo včerajšnji, seveda samo navidezni anonimneži, ki prežijo in čakajo na svoj trenutek. In se nanj skrbno pripravljajo. No, vsaj nekateri se.« (str. 109)

Milan Jazbec piše o diplomatih, predsednikih in ministrih (tudi ministrici). Morda bi bilo mogoče koga od njih celo prepoznati, čeprav na začetku pravi, da so dogodki in osebe izmišljeni in nimajo nobene zveze z resničnim življenjem, morebitna podobnost je naključna in neodvisna od avtorjevih namenov. Seveda pa se prepusti domišljiji, saj je njegov literarni lik tudi pisatelj in nekega dne doživi uspeh velikanskih razsežnosti – podelijo mu Nobelovo nagrado za literaturo. Svečanost podelitve je opisana nazorno in tako, da je vsemu skupaj mogoče verjeti.

Pisatelj razkrije svoje poglavitno sporočilo, ki se glasi, da je človek dolžan delati v skladu s svojim poklicem, vestjo in razumom, zato je vsako delo, ki je tako opravljeno, pomembno. Temeljni zapovedi diplomatovega delovanja sta opazovanje in poročanje, poklic je pravzaprav tek na dolge proge. Diplomacija je del politike. Avtor kot dober psiholog prikazuje protagoniste in protagonistke na politični sceni in diplomatskem parketu, iskreno in napredno prizadevanje na eni strani, kot tudi spletke, maščevanje, nepoštenost in podobno vprašljivo ravnanje na drugi strani karierne poti. Diplomati so ljudje, ki ne marajo šal, so pa lahko prav prijazni, je Jazbec malce ironičen.

Avtor spremne besede, slovenski pisatelj in dramatik, prejemnik Prešernove nagrade za življenjski delo, Tone Partljič, pravi, da je besedišče diplomacije nekako prav oddaljeno od vsakdanjega govora. Mnogo diplomatov je bilo tudi pisateljev, Milan Jazbec vsekakor sodi med uveljavljene pisce »diplomatskih« knjig, saj hoče za razliko od diplomata pojasniti »zadnjo« resnico lastnih čustev, misli, doživetij, nazorov, sreče in bolečin. Jazbečeva knjiga Diplomati v novih oblačilih je po Partljičevem mnenju vzorno simetrično strukturirana. Priznava, da takšnih črtic, kakršne so v knjigi, doslej še ni bral. »V njih je mogoče kljub specifičnosti diplomacije čutiti in spremljati mnoga znana slovenska zgodovinska dogajanja, politična razmerja, različnost in specifičnost okolij, kjer se Jazbečevi junaki gibljejo, in tudi človeško ranljivost … kljub diplomatskim maskam,« svojo spremno besedo sklene Tone Partljič (str. 13).

Upokojeni veleposlanik in častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, dr. Jožef Kunič, se v sklepnem zapisu zamisli nad poklicem diplomata in njegovo dejavnostjo. Jazbečeva knjiga, tako ocenjuje, ni nikakršno strokovno ali celo znanstveno delo, temveč je beletristika, v kateri so izmišljeni tako osebe kot dejanja, pa vendar ima to delo, je prepričan Kunič, dodatno, prav posebno vrednost. »Prek izmišljenih, delno fantazijskih razmišljanj in opisovanj tako situacij kot čustev diplomatov, povezanih z izmišljenimi zgodbami, je knjiga še kako realistična.« (str. 243) Primerno branje bo za tiste, ki bi radi postali diplomati, saj bodo v njej spoznali obe plati poklica, tako prijetno kot tudi grenko.

V zapisu O avtorju je mogoče izvedeti, da je prof. dr. Milan Jazbec veleposlanik in redni profesor diplomacije. Zaposlen je na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. V preteklosti je bil veleposlanik v Severni Makedoniji in Turčiji, nerezidenčno je bil akreditiran v Azerbajdžanu, Iraku, Iranu, Libanonu in Siriji, imel je tudi več pomembnih političnih funkcij. V diplomatski službi je bil več kot tri desetletja, predaval je doma in v tujini, ukvarjal se je tudi z novinarskim delom. Milan Jazbec je prejemnik različnih nagrad in priznanj. Objavil je več kot sedemdeset knjig in je avtor več kot sto petdeset znanstvenih in strokovnih člankov, napisanih v šestnajstih jezikih.

Knjiga Diplomati v novih oblačilih je kakovostno napisano literarno delo, pričevanje o diplomatski dejavnosti, družbena kritika in hkrati razkrivanje človekovega doživljanja v kočljivih življenjskih in političnih položajih.

Marija Švajncer