Piše: Ivan Vogrič

Lucija Germek je veliki večini neznano ime. Kljub temu jo lahko štejemo za značilno predstavnico generacije Primorcev in Primork, ki se je priselila v Maribor in tam prispevala k razvoju mesta. Najbrž bi ostala pozabljena, če je ne bi pisatelj Tone Partljič upodobil v romanu Dom dom (založba Pisanica, Ljubljana, 2008), v katerem nastopa kot Zvonkova učiteljica. Zvonko je v resnici sam pisatelj, saj ima roman avtobiografske prvine; Germekova je bila namreč njegova učiteljica slovenščine in to, da jo je postavil v to delo, je bil neke vrste moralni dolg do nje.

Partljič piše v romanu, da je bila Lucija Germek – po podatkih Pokrajinskega arhiva v Mariboru  je bila rojena v Trstu 26. septembra 1911 – izrazito nevpadljiva in neatraktivna: »Profesorica je bila oblečena vsak dan v svetlomodro delovno haljo s skoraj prevelikimi belimi gumbi od vrata do roba kakih dvajset centimetrov pod koleni… Bila je majhna in drobna in dijaki nižje gimnazije Ivana Cankarja so govorili, da tehta manj kot petdeset kil, ampak s posteljo vred. Imela je kratke, temno rjave, skoraj črne lase, počesane na gladko za ušesa…«

Čeprav je bila redkobesedna, so bili dijaki nekega dne frapirani nad njeno čustveno reakcijo. To je bilo takrat, ko je eden od njih rekel, da slovenščine ne bo potreboval, ker bo mehanik.* Takrat je prebledela in se naravnost izpovedala pred celim razredom; poudarila je, da je morala zapustiti rodni dom, da bi lahko šla učit slovenščino. »Kaj vse sem pretrpela,« je dejala, »pa tudi veliko ljudi je umrlo zaradi slovenščine, ne morete reči, da vam ni mar za slovenščino«. S temi preprostimi besedami se je dotaknila tragedije tisočev Primorcev, ki so zaradi fašizma zapustili domača ognjišča. Skupaj z očetom sta bila ena od teh.

Partljič priznava Luciji (Lučki) Germek velike zasluge za to, da je postal najboljši v slovenščini, najprej na nižji šoli in nato še na učiteljišču. Zaradi strokovne podkovanosti in pedagoškega pristopa je bila prava avtoriteta na svojem področju.

V literarnem delu prihaja glavni lik, Zvonko Petrovič, na obisk k svoji priljubljeni učiteljici slovenščine, ko je bila že v letih, kot gostja doma za ostarele (od tu naslov romana). Tudi dejansko je Lucija Germek preživela svoja zadnja leta v domu. Ganljiv je naslednji prizor iz romana, uokvirjen v čas pred dokončnim slovesom: »Jaz, Lucija Germek, varovanka v Domu za ostarele, po svoji volji in pri čisti zavesti, poklanjam svoje telo po svoji smrti anatomskemu inštitutu oziroma medicinski fakulteti v našem mestu. Ker sem celo življenje poučevala dijake, želim, da moji organi in kosti tudi po smrti služijo študentom pri pouku. Tako bodo posmrtni ostanki imeli nekak smisel…«

Partljič trdi, da njegova učiteljica ni imela svojcev in da je pokopana v socialnem grobu. Spomnil se je je, med drugim, tudi v govoru na eni od prireditev, ki spremljajo življenje tržaških Slovencev – komemoraciji ob ustrelitvi 71 talcev na Opčinah, ki vsako leto poteka v začetku aprila.

V intervjuju za portal Obala plus je pisatelj povedal: »Morda sem patetičen, toda Primorci so name naredili izjemen vtis. V mariborski Drami je bilo leta 1923 nekaj čez dvajset igralcev, petnajst jih je bilo Tržačanov. Organizirali so dva pevska zbora, kulturna društva; Maister je imel Tržaški bataljon. Primorci so prinesli nacionalni ponos in visoko kulturo.«

*  Partljič opisuje ta prizor v intervjuju za Primorski dnevnik 9. aprila 2019 in v pogovoru za Obalo plus 13. oktobra 2021.