Piše: Matej Krajnc

Liffe se nocoj končuje in za zaključek še enkrat Priscilla. Kot (kot so nekoč napisali v neki reviji) elvisologa me je zanimalo, kako se je knjiga Elvis And Me prestavila v film, sploh ker tista serija, ki je bila pred desetletji posneta po njej, ni ravno navdušila. Da je pričujoči film režirala Sofia Coppola, je bilo lepo slišati in tudi pričakovanja je povečalo – splet je že poln pohval in lovorik. In če se strinjam, da je Cailee Spaeny solidno (a ne presežno) odigrala naslovno vlogo in da bi tudi Jacob Elordi lahko slabše opravil, film kot tak ni ravno biografski biser. Vsi ključni trenutki v zgodbi zakoncev Presley so obravnavani tako hitro in površno, da se čudim, kako je Coppola to dala iz rok. No ja, izvršna producentka je bila sama Priscilla in najbrž je hotela narediti po svoje, bolj površinski in holivudsko naravnan film, ki pritegne povprečnega gledalca že zaradi zgodbe same, pa tudi zadnji film o Elvisu je med občinstvom še precej živ. Vemo, težko je v celovečerca stisniti toliko drame, kot jo je bilo v Priscillini zgodbi, in ko se z avtom zapelje skoz Gracelandova vrata, vedoč, da je to to, vemo tudi, da bo filma najbrž konec. Priscillo skozi vrata popelje Dolly Parton s svojo I Will Always Love You, ki obeta nekolikanj solzav konec, a sem se ob poslušanju spet spomnil na to, kako precej bolj prepričljiva mi je v izvedbi te pesmi avtorica sama kot pa pokojna Whitney Houston, ki si je s to pesmijo pripela eno svojih največjih uspešnic. In seveda, zmotilo me je tudi to, da so uporabili to pesem, ki še sploh ni obstajala, ko je Priscilla zapustila Elvisa.

Ko smo že pri faktografiji, je tu še nekaj drugih običajnih pregreh, denimo ko za hip pokažejo naslovnico albuma Elvis As Recorded At Madison Square Garden iz leta 1972, po kontekstu pa vidimo, da smo šele v 1970. Bal sem se, da bo tega še več, a pesem Venus Frankieja Avalona denimo, ki jo slišimo čisto na začetku, je res iz leta 1959. Sweet Nothin’s Brende Lee je tudi okej umeščena. Pozoren gledalec si lahko potem tudi za hip oddahne. Ne pa, ko Elvisa kažejo v belem kombinezonu, mi pa še nismo v letu 1970, ampak šele tik pred TV-oddajo iz 1968. In stara mama Dodger je bila visoka in sloka ženska, vsaj po fotografijah sodeč.

Priscilla bi najbrž rekla, da Elvisovega spomina zdaj po toliko letih in tudi po smrti Lise Marie ne bo blatila z osredotočanjem na kake bolj napete trenutke … še bolj, kot jih pokažejo v filmu. Znameniti Elvisov temperament ni poudarjen tako zelo, kot bi lahko bil, da bi občinstvo dobilo boljši uvid v to, kar se je dogajalo. A potem bi najbrž spet morala nastat mini serija, kaj pa vem. Posrečeno se mi je zdelo, da so na ovitke Elvisovih albumov, ki jih kažejo, dali Elordija in ne pravega Elvisa, pa tudi v člankih iz revij in časopisov je podobno. Niso pa uporabili Elvisovih pesmi, kar je tudi zanimivo. Film je že uspešen in da ga vrtijo na Liffu, ne v multikinotih, najbrž priča o ugledu Sofie Coppole. Na bolj prepričljiv prikaz Priscilline zgodbe pa bo najbrž treba še počakati.