ZKP RTVS, 2023

Piše: Matej Krajnc

Restavrirani posnetki iz 1984. Zbirateljska izdaja. Pretočna koda. Vse to že v letu 2023 kot predpriprava na jubilej v letu 2024. Četrti album Pankrtov in njihov tretji studijski album je zasedbo dokončno vpisal tudi na velik rockerski zemljevid in med korakanjem v mainstream v plemenitem pomenu besede: medtem ko sta na tej plošči odmevala komada Bandiera rossa in Lokalne pizde (prva sodi med največje uspešnice zasedbe, druga je naslovila bratsko, zdaj prav tako že kultno štajersko zasedbo), je za voglom čakal Osmi dan. Plošča je bila prvi album Pankrtov, ki sem si ga kupil (Dolgcajt, Državne ljubimce in Svobodo 82 smo doma že imeli) in ga tudi izjemno zvesto poslušal (kot Pesmi sprave, ki so sledile, dočim sem se k prvim trem vračal pozneje), tako da sem, ko so se v gimnaziji ob tej ali oni priložnosti prepevale razne himne, obvladal tako Rosso kot Slavni razglas, Udarnik sle, Lov in Pizde. Oblikovna zasnova se mi je vedno zdela nadvse posrečena – enostavna in učinkovita. Jugoslavija leta 1984 še ni pokala po šivih, novi val se še ni čisto umaknil, po drugi strani pa je bil na pohodu synth pop osemdesetih in sodobni producentski posegi, denimo v uspešnici tega leta, Wonderjevi I Just Called To Say I Love You, ko smo mulci tekmovali, kdo bo prej dobil “podaljšano” različico. Bilo je tudi leto štadionskega rocka in velikih rockovskih himn, Born In The USA pa tudi pri nas svarilo pred kapitalističnimi lovkami, čeprav se je njegov avtor s tem albumom tudi sam prestavil v establišment. Pankrti so na Rdečem albumu, svoji predstavitvi dejanskega stanja in mnenja o rdeči simbolistiki, žgali kitarske razhudnice, ki so za pravoverne pankerje bile najbrž že manj žeženjske, kot bi si želeli, manj pravoverne, kot bi se zanje spodobilo, a Pankrti so pridobivali na melodiki in nasploh jim je dol viselo, kaj si kdo misli. Jebeš intelektualce, jebeš tudi progresivce, prav tako skrajneže in hardcorovce! Prižigali so semaforje, z dandanašnje perspektive pa se je pravzaprav zanimivo vprašati: nad čem smo se že pravzaprav razburjali leta 1984? Po skoraj 40 letih bi rekli, da smo prišli z dežja pod točo, dotični album Pankrtov pa tozadevno ostaja zanimiv dokument časa, še dandanes aktualen, takrat rockersko subverziven: lokalne pizde, udarniki sle, vodje, volkovi … vse to še dandanes obstaja v, se zdi, precej bolj brezkompromisni meri. Po družbeni bebavosti smo se najbrž podeseterili, zato pa je dobro, da se spomnimo, da so bile družbe že včasih svojega denarja vredne, le da je ta denar imel na sebi precej manj hlapčevske teže in večjo kupno moč. In to v noben blok in pod nobeno zaveso uvrščeni državi, kjer je vendarle že takrat obstajalo več vrst čokolade, jogurtov in tudi kava.

Leta Milke Planinc so prinesla nekaj ključnih plošč jugoslovanske muzike. Pankrti, junaki vseh novovalovcev tedanje države, so interrogirali, se samointerrogirali in nastavili tudi zrcalo. Na naših glasbenih tleh se je dogajalo marsikaj: od Zabranjenog pušenja do Miša Kovača, od Pankrtov do Marijana Smodeta. Arsen se je sprehajal po provinci. Sanja Doležal je bila že utečena nova fosilovka, Srebrna krila so moledovala: oprosti za vse, a se v istem hipu sklicevala na Simonova. Plošči so priložili tudi koledar. Daniel Popović je od Džuli šel k Mariji, Josephine in Anđeli. Pri Helidonu je izdal prvo ploščo Nace Junkar, a tudi Parafi so tam mahali z zastavami. Lačni Franz so Lidijo poslali k vojakom in peli o modrobelih rožicah v tisočih svetovnih bolnic. Oto Pestner je prepeval filmske melodije. In tako naprej. Evviva il comunismo e la liberta. Kaj pa Pankrti? Svoje so povedali in to glasno. Prisluhnite “roza albumu”, ki se zdaj tudi pretaka, sicer pa je na 180-gramskem vinilu s tekstom Igorja Vidmarja.