Božično-novoletni koncert v Ljubljani: solist-kantavtor Rudi Bučar

Piše: Franc Križnar

Vodini profesionalni državni pihalni Orkester slovenske vojske je po skoraj dveh mesecih spet nastopil v Ljubljani. Potem, ko je že imel za seboj prvo izvedbo svojega letošnjega Božično-novoletnega koncerta (Jesenice), se je v Ljubljani v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma (12. dec.)predstavil z naborom tovrstnih vsebin in oblik. Ansambel simfoničnih pihal, trobil in tolkal (idr.) je nastopil s svojim »hišnim« dirigentom in umetniškim vodjem Mitjem Dragoličem (2022 →) in pevskim solistom, kantavtorjem Rudijem Bučarjem. Po jeseniškem in ljubljanskem nastopu pa so sledili še podobni koncerti v Tolminu, Murski Soboti in na Škofljici. Torej bi uvodoma lahko ugotovili, da je tokrat prišla vojska k ljudem. Ti pa so že v Ljubljani dodobra obiskali njihov koncert. Koncertni mojster je bil spet njihov (prvi) klarinetist Janez Benko, ki skupaj z dirigentom M. Dragoličem spretno vodil OSV

Razigrani godbeniki so prvi del sporeda odmerili vsekakor neke vrste resnim vsebinam, ali tisti glasbi, ki jo ansambel goji v najbolj plemenitem pomenu te besede: resen, umetniški, morda do neke mere še tudi tradicionalen za čas v katerem smo. V uvodni uverturi iz opere Janko in Metka (1893) nemškega skladatelja Engelberta Humperdincka in v priredbi Antona Haecka smo slišali nekaj uvodnih (solističnih in tutti) mest ansambla. Že tale uvodna glasba pa ni bila čisto nič uvod v vse tisto, ker je še sledilo, temveč že pravo umetniško poustvarjalno delo vseh vpletenih: od dirigenta, prek solistov do celotnega orkestra. Morda sta bili kar obe naslednji deli neke vrste osrednji umetniški poustvaritvi, še predno samo se do konca tega koncerta preselili v zabavnejše in tovrstne aktualne vode. Med prvimi je bila to programska simfonična pesnitev v treh stavkih (Prerokba in potovanje do Aten, Plovba na Kreto in srečanje s kraljem Minojem in Ariadna in bitka z Minitavrom), torej Tezejevo potovanje:temelječa na vsebini mitoloških zgodb. Avtor belgijski dirigent, skladatelj in muzikolog Kris Roemers (r. 1975) je pravzaprav tehten sopotnik ustvarjalcev za zasedbo sodobnega in simfonično zasedenega pihalnega orkestra. Programski koncept pričujoče skladbe pa je dal vsakemu od posameznikov-solistov, skupinam in tutti orkestru nemalo priložnosti za izkazovanje. In res so se naši vrli godbeniki izkazali v vsem svojem zagonu in poletu. Veter v poustvarjalna krila pa jim je ves čas dodajal dirigent, ki je imel do potankosti razčlenjeno partituro. Poustvarjalni elan prav vseh izvajalcev je tako rekoč poletel taj prek prenekaterih (folklornih) elementov južnega morja in gričev ter pokrajin. Ogromen inštrumentarij, ki poleg najštevilčnejših pihal, trobil in tolkal prinaša še marsikatero povsem netipično tovrstno glasbilo, da ne izpostavim pravega tolkalnega cvetobera. V neke vrste vez med tem prvim, resnejšim delom božično-novoletnega koncerta OSV in njegovim zabavnejšim delom, ki je povezal tale večer s Fantomom iz opere Angleža Andrewa Lloyda Webbra in v priredbi Johana de Meija, tistega Meija, ki smo ga prav nazadnje srečali s temle našim ansamblom v vlogi dirigenta, aranžerja in skladatelja. Enega najbolj popularnih muzikalov je umetnik, torej Lloyd kot tehten ustvarjalec prav tovrstne glasbeno gledališke provenience ustvaril in prvič postavil na glasbene odre l. 1987. Vse odtlej polni zabavne glasbene odre vsepovsod. Tudi pri nas je sicer v samo inštrumentalni, orkestralni izvedbi v vrstah našega OSV povzročil več kot zgolj formalni premik iz t. i. resne ali umetniškega sfere v zabavno. Kako tudi ne, saj je ta meja komaj razvidna: vse lepo je namreč umetnost, taka ali drugačna. In medias res: iz resne ali klasične glasbe smo prešli v zabavni finale.

Medleyev Božič na Broadwayu v priredbi Johna Higginsaje bil tak, potem, ko pa je pred naš OSV in dirigenta stopil eden naših vodilnih kantavtorjev Rudi Bučar. Ne sam, pač pa najprej s kitaro v roki, potem pa z vsem skupaj z: besedo, glasbo in kitaro še pred orkester in dirigenta Dragoliča. Potem, ko smo slišali nekaj songov iz Bučarjeve istrske kulturne dediščine, krajine, so bile na vrsti še štiri priredbe (M. Dragolič): Dajte, dajte, Tisti ljudje, Greva naprej in Šaltinka; s prenekaterim solistom iz orkestrovih vrst, z razigranim celotnim ansamblom in dirigentom Dragoličem. Med dvema dodatkoma je bila najprej na vrsti še ena nova (Dragoličeva) priredba Privšek – potpouri Jožeta Privška; seveda čisto na koncu ni smela manjkati popularna Koračnica Radetzky J. Straussa, st. Tudi to smo slišali v (novi) priredbi M. Dragoliča. In tudi tokrat je le-ta pomenila finale tega Božično-novoletnega večera.