VLOGA PONAVLJANJA ZNOTRAJ RELIGIJE IN PSIHOPATOLOGIJE

VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

Slovenska pisateljica, literarna kritičarka, pesnica, mladinska pisateljica, performerka in antropologinja je pri Kulturnem centru Maribor objavila novo knjigo z naslovom Telo med ekstazo in ritualom, Vloga ponavljanja znotraj religije in psihopatologije vsakdanjega življenja (2023). Oblikovanje in prelom je opravil Jurij Moličnik, avtor fotografije na naslovnici je Alexandros Chatzidimos, naslovnico je oblikoval Peter Dobaj. Recenzent in recenzentki knjige so: Bogdan Lešnik, Vlasta Mlakar in Jatun Risba.

Avtorica na začetku navede, da je knjiga v celoti rezultat njenega avtorskega dela, magistrska naloga, ki jo je leta 2006 pod mentorstvom prof. dr. Bogdana Lešnika zagovarjala na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani (ISH) in si pridobila znanstveni naziv.

Knjiga Telo med ekstazo in ritualom je resna in poglobljena znanstvena razprava, v kateri Miša Gams s primerjavo religioznih in patoloških ritualov osvetli delovanje libidinalnega mehanizma ter se dokoplje do spoznanja, da se religiozni rituali sicer razlikujejo od patoloških po svoji socialni in etični funkciji, vendar se po svoji fiziološki dinamiki in energijski funkciji praznjenja notranje napetosti vendarle ne razlikujejo drug od drugega. Skupna osnova tako prvih kot drugih je preigravanje kake prvotne travme – pri religioznih je očitno preigravanje travme, povezane z zgodbo, ki jo izpoveduje mit, pri patoloških ritualih pa se vrača travma iz posameznikove ali posamezničine preteklosti, vsakič znova preigrana s prisilo ponavljanja. Avtorica vzame za primer patološke motnje obsesivno-kompulzivno motnjo, saj je ta po njenem mnenju najbolj klasičen in hkrati preprost primer razlage delovanja prisile ponavljanja in mehanizma ponavljajoče se narave vsega živega. V knjigi uporablja tako psihiatrično kot psihoanalitično terminologijo, na področju psihološke antropologije kot antropologinja vsakdanjega življenja uporablja tudi izraze psihologije in psihoterapije. Nekaterih novih izrazov, na primer patološke ekstaze, se domisli kar sama.

Antropologinja pripisuje poglavitni pomen analizi narave oziroma mehanizmom ponovitve in pri tem opozarja na paradoksalen položaj, ki ga zavzema tako na filozofskem in epistemološkem področju kot tudi pri antropološki in psihološki analizi psihopatologije vsakdanjega življenja. Miša Gams poudari, da je tisto, kar se ponovi, zavezano tako ohranjanju starega kot nenehnemu uvajanju novega. Avtorica pojasnjuje: »Knjige se lotevam z interdisciplinarnega vidika in kombiniram znanje iz zgodovine antropologije religije z znanjem antropologije vsakdanjega življenja in psihoanalize. Posameznika obravnavam kot celoto telesa in duha, družbo in religijo pa kot mehanizem, ki izkoristi potlačen libidinalen potencial posameznika za svoje delovanje.« (str. 7)

Teoretičarka analizira vidike telesa glede na družbeni vpliv in telesni spomin, travmo in prisilo ponavljanja pri Freudu in kasnejših avtorjih. V nadaljevanju primerja religiozne in patološke rituale ter se obsedenosti in ekstaze loteva z religioznih in patoloških vidikov. Na koncu predlaga zdravljenje različnih stanj psihopatologije vsakdanjega življenja. V svojem pisanju izraža tudi kritiko današnje družbe, ravnanje oblasti in njenega nadzora nad ljudmi. Pri iskanju odgovorov na različna vprašanja in razgrnitvi problematike izhaja iz obsežne literature, tako starejše kot tudi sodobne. S posameznimi avtorji polemizira in navaja svoje izvirne in inovativne ideje. Na Freuda na primer gleda kot na znanstvenika in filozofa in v zvezi s tem opozarja na razlike v njegovem premišljevanju. Tako je na primer ugotovil, da je odnos med mazohizmom in gonom smrti povezan z občutki krivde, ki prihajajo od Nadjaza in z zlivanjem oziroma oddaljevanjem libida in gona smrti. Miša Gams kritično ugotavlja, da se Freud celo ujame v paradoks, saj predlaga, da prisila ponavljanja pod okriljem gona smrti omogoča pacientu pozitivno razrešitev in sredstvo za njegov razvoj. »To je nekako v neskladju z njegovimi prejšnjimi trditvami, ki obravnavajo prisilo ponavljanja kot bolezensko stanje, ki se mora končati z obuditvijo spomina na travmo.« (str. 24)

Med slovenskimi avtorji Miša Gams omeni Christiana Gostečnika, teologa in terapevta družinske sistemske terapije, avtorja več odmevnih knjig in poznavalca obravnavanih vprašanj. Po Gostečnikovem mnenju je prvinsko ponavljanje najosnovnejši mehanizem človeške psihe. Trdi tudi, da ponavljanje služi za motivacijski dejavnik sprostitve močnih čustev, postopne sprostitve napetosti, obvladovanje in izničenje travmatične izkušnje, obrambni mehanizem in potrebo po varnosti. Človek naj bi se vse življenje vrtel okoli konfliktov iz otroštva in preigraval staro dramo z namenom, da bi se tokrat odvila na drugačen način.

Proučevanje ritualov avtorico privede do sklepa, da sta različnim definicijam rituala skupni aktivnost in direktnost. Ritual naj bi bil vedno tisti, ki nekaj preigrava, lahko pa obsega tudi ustaljene verbalizacije, skupni imenovalec pa bi bilo mogoče iskati v zunanji, formalizirani narava rituala in njegovem univerzalnem pomenu. Nikakor pa ne gre pozabiti, da tako človeka kot skupino v prvi vrsti opredeljujejo mehanizmi nezavednega, torej mehanizmi, neodvisni od časa in prostora.

Kar zadeva funkcijo ponovitve v religioznih ritualih, se Miša Gams zamisli nad ponovitvijo kot obujanjem travmatičnega dogodka v mitu, želje po ponovnem rojstvu, nesmrtnosti in ekstazi, terapevtske in zdraviteljske funkcije, darovanja in pričakovanja povračila, ohranjanja reda in omejitve kaosa ter ponovitve kot vzdrževanja pretoka kapitala.

Antropologinja prikaže pet vidikov kompulzivnega vedenja, postavi pa, kot sama meni, precej drzno tezo, češ da človeštvo verjetno nikoli ne bo doseglo tako visoke stopnje razvoja, če ne bi že od svojih začetkov v samem jedru civilizacije vzgajalo tega, kar zdaj poimenuje obsesivno-kompulzivna motnja in kar bi z drugimi besedami lahko imenovali nagon po preživetju. Za obsesivno-kompulzivno motnjo naj bi se skrivala velikanski sistem samoregulacije anksioznosti in samoobrambni mehanizem, na katerem sloni preživetje prav vsakega organizma.

Po temeljiti obravnavi ekstaze se avtorica loti psihopatologije vsakdanjega življenja in vidikov zdravljenja. »Zdi se, da je sodobni človek na vsakem koraku bombardiran s ponavljajočimi informacijami in reklamami, ki ga držijo v neke vrste transu.« (str. 87) Vladajoči ekonomski sistem časti vse mogoče praznike in obrede, in to zaradi sklenitve ekonomskega kroga polnjenja in praznjenja. »Moje prepričanje je, da se v telesu kopičijo neizražena čustva in blokirana libidinalna energija, zato je treba zdraviti tako telo kot duha in tako omogočiti energiji, da je v nenehnem obtoku polnjenja in praznjenja. … Telo in spomin sta namreč povezana bolj kot si lahko predstavljamo – to, kar mislimo, da se skriva v globinah nezavednega, se namreč zrcali na površini telesa.« (str. 95)

Na koncu knjige so objavljene izvlečki iz recenzij, poimenovani refleksije. Napisali so jih avtoričin mentor Bogdan Lešnik, kulturna antropologinja Vlasta Mlakar in transdisciplinarna umetnica Jatun Risba. Lešnik ima razpravo za teoretsko podprto antropološko poročilo o izkustvenih povezavah med blaznostjo, umetnostjo in religijo, Vlasta Mlakar jo označi kot dragoceno branje za ponovno ovrednotenje ritualov in ekstaze kot terapevtskega mehanizma za ohranjanje ravnotežja v človeku in družbi, Jatun Risba pa pohvali obravnavo telesnih tehnik in kretenj za doseganje ekstaze in s tem premik v povezovanju starodavnih tradicij modrosti in moderne, tehnološko naravnane znanosti na poti k bolj celovitemu razumevanju narave zavesti in njenega vpliva na telo.

Knjiga bo vznemirljivo in izzivalno branje za ljudi, ki jih zanimajo različni vidiki človekovega bivanja, tako vidni in očitni kot tudi nezavedni in skriti v njegovi notranjosti.

Marija Švajncer