Kriminalni roman/2. poglavje

Maja Vidovič je čez dravski most v zgodnjem jutru hitela proti centru mesta. Maribor je ni sprejel z razprtimi rokami. Kljub temu da je pred desetletjem z najvišjo oceno, summa cum laude, magistrirala na ekonomski fakulteti in si pridobila številne certifikate o usposobljenosti, vse od potrdila o opravljenem upravnem postopku do potrdil o znanju angleščine, nemščine in španščine, še vedno ni imela stalne zaposlitve. Zanimivih delovnih mest je bilo v Mariboru malo, čez mejo pa ni hotela iskati priložnosti. Vsak mesec je napisala najmanj pet prijav, vendar je bila neuspešna, ker ni poiskala zvez. Dobra delovna mesta so zasedli tisti, ki so jih imeli. Tudi manj zahtevna dela za nedoločen čas so ostala nedosegljiva. Potencialni delodajalci so jo zavrnili, češ da ima previsoko izobrazbo in da se ne bi dobro počutila na delovnem mestu, za katerega se zahteva srednješolska izobrazba.

»Bo že kako,« je polglasno vzdihnila. »Delo prostovoljke v medgeneracijskem društvu dnevnih aktivnosti ni slabo.« Bila je deklica za vse, kar je ni motilo, ker je spoznala mnoge zanimive in prijazne obiskovalce, predvsem upokojence, ki so v društvo prihajali za ohranjanje vitalnosti in družabnih stikov. V bistvu je bilo to delo boljše kot kelnarjenje, s katerim se je spopadla v študentskih letih in še malo kasneje. Šefi so zahtevali nošenje kratkih kril, češ da gostje raje posedijo in več naročajo, kadar se po natakarici pasejo s pogledom, se je dotaknejo z roko ali jo celo na skrivaj uščipnejo v zadnjico. Po enem izmed nazadnje omenjenih incidentov je gostu primazala klofuto in pristala na cesti.

Vedno pa ni bilo tako hudo. Z mamo Valerijo Vidovič in Silvestrom Kraljem so bili srečna družinica do njenega vstopa v srednješolske klopi. Takrat sta se starša začela prepirati. Še huje je bilo, ko sta več tednov molčala. Maja je prenašala sporočila od mame do očeta: »Položnice so zapadle. Plačaj jih!« In od očeta do mame: »Preveč zapravljaš! Črtaj frizerja in kozmetičarko, pa boš imela dovolj!« Postala je amortizer med obema, kar jo je zelo obremenjevalo. Zaprla se je vase, s prijatelji je prekinila stike in v šoli je povsem popustila. Ko je pri matematiki dobila prvo negativno oceno, so tej sledile, kot da bi se pojavil eho efekt, še druge slabe ocene pri ostalih predmetih, celo pri slovenščini, ki jo je imela najraje. Še huje je bilo, ko je mama nekega dne spakirala kovčke in se z njo preselila iz vile v Cvetlični ulici v tesno najemniško stanovanje. Na sodišču je dosegla prepoved približevanja očeta in Maja je bila prepričana, da je kriva za razpad družine. Ločitev od očeta jo je zadela kot strela z jasnega. Odklanjala je hrano, ker ji je mama očitala, da za njo preveč porabita, in zapadla v anoreksijo. Mamo je ločitev prav tako potrla. Zatekla se je k alkoholu in posegla po antidepresivih. Nekega dne jo je Maja našla negibno na hodniku. Zgrudila se je poleg nje, glasno jokala, jo objemala in rotila: »Ostani z mano! Kaj bom brez tebe?«

 Žal ni bilo pomoči. Mama je padla v komo in se po enem tednu za vedno poslovila. Ta travmatični dogodek je Majo spremenil. Nenadoma se je odločila, da bo svoje življenje spremenila in da bo drugačna, kot sta bila starša. Čeprav je bila mladoletna, se takrat, ko je ostala sama, v njene razmere ni vmešala nobena socialna služba. Po mami je dobila pokojnino, s katero se je pretolkla skozi izobraževalni sistem. Pogosto je pomislila na očeta, ki se je pojavljal na straneh tabloidov z mladenkami, ki bi lahko bile njegove hčerke. Prebrala je, da je njegova jadrnica klavrno končala na Viru, ko jo je vihar dvignil in treščil na kopno. Hišo v Cvetlični ulici je zasul plaz in tudi z letalom ni imel sreče. Posodil naj bi ga prijatelju, ki je z njim odletel kdo ve kam. Ob teh novicah so jo preplavili spomini nanj in hotela ga je poklicati, da bi ga tolažila in z njim delila bolečino, vendar se je zadržala. Z njim ni vzpostavila stika, ker ga je mama preveč očrnila, češ da je zapravljivec, lovec na denar in ženskar.

»Zdravo, Maja,« je tok njenega razmišljanja prekinila kolegica Vesna in jo prijela pod roko. »Pohitiva! Pripraviti morava prostor za tečajnike in razposlati vabila za otroško predstavo.«