Se lahko na kratko predstavite?

Sem običajen človek, moj velik hobi je umetnost, pa tudi filozofija, moral bi pa zelo dolgo časa razmišljati, da bi našel nekaj, na kar sem ponosen. Glede tega kaj bi želel, da svet ve o meni, bom trpek: nič. Moja poezija je “dušno” delo, kolikor bo kdo našel odtenke sebe v moji poeziji, upam, da mu bo pripomoglo k odpiranju drugačnih sfer.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost ne verjamem, za umetnost namreč vem, da je najvišje delo ne samo spoznavnega subjekta (in substance) partikularnega in univerzalnega, temveč se skozi dinamičnost, evolutivnost vesolja ta sama substilnost spoznavnega razrašča, kjer je v tej umetnostni substanci proizvedenega vedno neka razpoka, ki napotuje na še. Genij(alnost) človeškega se najbolj izraža ravno v (“visoki”) umetnosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Pojma poslanstva in namena mi v tem kontekstu zvenita iz nasprotnih bregov. Ustvarjanje iz sebe je, če lahko na kratko označim, ravno nasprotno od mimesis, nek popolni novum, Kosovelov kons (truktivizem), ta se pa ne sprašuje o nekem (družbenem in občem) poslanstvu. Enostavni odgovor bi se glasil, da leposlovno ustvarjanje na osebni ravni avtorja skrbi za širši kontekst substancialnosti performativa, ter seveda osvetlitve “problematike” v sodobnejši jezik razumevanja.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

“Naučite ljudstvo brati, vse ostalo pride samo.” (F. M. Dostojevski) Leposlovna ustvarjalnost raste vzporedno z bogatenjem jezika določene nacije, družbeno širše pa vnaša razvoj (nemogoče) komunikacije, tako pozitivno kot negativno.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Na kratko bi lahko odgovoril, da je to starogrški polis. O katerem dandanes nimamo pojma kaj je to bil. Kdo danes zna na pamet Homerjevo Ilijado, ter slična dela kot v času “starih”? Dandanes se kultura razkriva v Freudovem delu Nelagodje v kulturi, populistično bi pa lahko odgovoril, ker je pač vprašanje naivno, da je osnovni smisel kulture ta, da smo kulturni. Zoon politikon. Sposobni kulturnega genocida, v nasprotju z živalmi, ki genocida ne poznajo. Kot nepopravljiv beckettovec bi lahko dodal: “Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje.”

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Na to vprašanje sem delno odgovoril že pod t. 1., lahko bi še dodal, da je estetika umetnosti nekako “nemisliva”, nima jasno zakoličenih pojmov, je spacio temporalno prilegajoča, je kot etiketa, ki dodatno osmišljuje umetnost. Obstoji namreč razlika med vednostjo umetnosti kot take in njenim smislom.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Od ostalih vrst umetnosti je to drugačna osvetlitev. Drugačna perspektiva. Paralaksa: suspenz etičnega, estetskega, tisti “še”, tisti Lacanov object petit a, ki naj ne napotuje samo na realno, ampak v prvi vrsti na nove označevalce, ki se naj prebude v bralcih. Kot sem že omenil, Kosovelov kons.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

To vprašanje je bolj za sociologe; sam vem, da so bili leposlovni avtorji v Jugoslaviji visoko čislani, dandanes so mnenja bolj individualna, prevladuje mnenje, da so to pisatelji, kulturniki, ki ne spadajo v isto sfero kot intelektualci. In dandanes se bolj očitno kot v zgodovini Slovenije razkrivajo ljubljanski kulturni enklavisti.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Ker nas je cankarjansko hlapčevsko povozila zahodna kultura, je mnenje o leposlovnih avtorjih večinoma negativno, prevladuje ekonomski predznak, bestsellerstvo, leposlovni avtorji so večinoma tisti, ki so izven realnosti.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Koliko se pisanje avtorja v njem samem performira kot pisanje za Drugega (forma, etika, estetika, narativnost, etc.), potem se osnovna etična vodila performirajo kar same od sebe; spacio temporalno. Obstojita namreč dve kategoriji: biti razumljiv širšemu bralstvu (Drugemu), ki je lahko tudi čisto fašistično, ali pa zgolj zvest samemu sebi, svoji poetiki.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Etika, ‘družbena soodgovornost’ avtorja je bila vedno problem političnega. Dela Dostojevskega (in ostalih) so bila v določenem času nedosegljiva v knjižnicah SSSR, na drugi strani pa Radovana Karadžiča slavijo tudi kot pesnika. Soodgovorni umetnik ali soodgovorni morilec? Socialna umestitev pesnika kot individuuma ima lahko pozitiven ali pa negativen predznak, odvisno od družbe. Recimo za Platona pač ne.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Ker pišem in sem pisal izključno poezijo, je “navdih” vedno prišel sam od sebe (recimo med vožnjo avtomobila). Vzrok je bil pa, kot bi temu rekel Adorno “Ost v očesu je najboljša leča.” Mi pa res nikoli niso ostali umetniki vzbudili “navdiha”, kjer bi “mimetično” nadaljeval njih delo. Mi pa, če se “navdih” pojavi doma, ob ustvarjanju, dokončanju “navdih-izdiha” pomaga Bachova glasba.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Vsekakor sem za predloge navedenih odprt, obstajata pa spet dve “viziji”: uredniki, recenzenti so “predstavniki”, ki s predlogi nekih popravkov za nekakšno “boljšo formo” delo predstavijo širši družbi, s katerimi se lahko avtor strinja, na drugi strani pa obstoji “zaključena vizija” avtorja. Obstoji namreč pesniška zbirka Kosovela, kjer je urednik dr. Anton Ocvirk zadnji dve vrstici neke Kosovelove pesmi enostavno spustil, črtal.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Da je vsak individuum s svojim izkustvom neponovljiv, da “Z vsakim sončnim zatonom, v vsaki večerni zarji lepota premaga smrt”.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je zame izkušanje sveta, kjer skozi bolečino krhek subjekt skuša pokazati znake življenja.
Pisanje je lahko tudi (skoraj) neznosno delo.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga kateregakoli avtorja ali moja? Če moja, vprašanje jemljem kot zelo osebno. Bom pa vseeno odgovoril: ko po določenem času ugotovim, da je nekaj umrlo.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Ker gre pri mojem pisanju za poezijo, si začetne besede zapomnim, potem ostalo naprej zapišem. Včasih je bil to papir, danes mobi. Postopek traja par minut, tudi dvajset, dokler ne iztisnem zadnje besede. Postopek je “odtrgan”.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Poezija je itak ideja. Rokodelsko izklesati najboljšo idejo, signifikant, je odvisno od najboljše (in vedno zgrešene) izbire signifikanta, tistega, kar zdrsi mimo. Ta mora simbolično odpirati nov prostor pojmovnosti, biti ob enem dialektičen, ter posegati v “neizrekljivo”. Rokodelstvo sam pojmujem tudi kot talentiranost za rime, vendar se te mimetičnosti ne poslužujem.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Utečeni standardi so utečen samosvoj pesniški jezik. Vsekakor pesniški jezik prvenstveno najbolj preči forma, potem vsebina. Pesniški jezik dejansko posega v sam standardni jezik, v revnost še tako bogatega jezika, jezikov kot komunikacije, vendar jih vedno znova skuša preseči. Konec koncev bi lahko rekel, da je standard tu sam signifikant.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Vsaka zvrst teh pisanj zahteva svoj nek prvotni “standardni” označevalec, ki potem tvori tisto Lacanovo verigo označevalcev. Zame poezija in proza spadata med “zaključeno umetniško vizijo” (v skrajnosti samo za avtorja ali pa niti zanj ne več), dramatika in esejistika za širšo družbo, publicistika za publiko, neumetniška besedila sem prisiljen pisati v službi.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Ne eno ne drugo. Rad imam svoj mir. Predvsem zunanji.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga je zame pred prvo vrsto tabu. V prvi vrsti je to zame skrivnost, ki jo moram odkriti, dandanes bestsellerje nekih neskončnih odtenkov sive, ki se z jutrišnjim dnem slavno bohotijo na smetišču (zgodovine) ponuja vsak razpadajoč kiosk.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati, izdati tekst pomeni pokazati svoje izkustvo sebe, v tem primeru skozi jezik, besedilo, poezijo. S promocijo se ukvarjajo promotorji, to ni bil nikoli nek moj pogled na stvari.

Opišite bralca?

Vprašanje je pomanjkljivo, nepopolno. Ker cilja na opis. Ta naj bo samo zunanji? Ker delam na sodišču, bralk ne morem opisati. Hja, vsakdo sam stoji na srcu Zemlje, kar seveda ni res, ker stoje institucionalizirano.

Vaša fotografija.

Sporočilo organizatorjem

Vprašanja za knjižnega molja.

Raje bi, da ne.

Sporočilo organizatorjem

Vprašanja so vobče dobro zastavljena, ker merijo tako na odgovore Drugega, kakor partikularnega.