Kriminalni roman/ 3. poglavje

Silvester se je prižel ob lipo na vrtu lokala in čakal. Njegovi živci so bili napeti kot strune na violini. Prisluškoval je zvokom v parku na Trgu generala Maistra. Ko je odpeljal avtobus s potniki, ki so žlobudrali v nerazumljivem jeziku, se je pognal v terenca, stopil na plin in poln adrenalina odpeljal. Vozil je, kot da bi mu gorelo pod petami. Vijugal je med avtomobili na Krekovi ulici, prevozil rdečo luč in v zadnjem trenutku obvozil žensko z vozičkom, ki je pri zeleni luči prečkala cesto.

Ni še prevozil dveh križišč, ko je opazil, da se je nanj prilepil beli subaru. Prav takšen mu je sledil že več dni. Silvester se ga je otresel, šele ko je zapeljal proti zahodnemu delu mesta, kjer je križaril med ozkimi uličicami blokov in parkiral pred enim izmed njih. Ta teren je kot Mariborčan dobro poznal, ker je otroška leta preživljal v Vojašniški ulici na Lentu. Počakal je nekaj minut, potem pa se je znova podal na pot. Pri študentskih domovih je zavil na Koroški most in pospešil proti bencinskemu servisu na Engelsovi ulici. Goriva imaš za petsto metrov, ga je opozoril robotski glas navigacije in še: bencinski servis na tvoji levi.

»Vem, saj vem,« je polglasno odgovarjal.

Goriva imaš za 400 metrov, ni odnehala navigacijska napravica.

Silvester je globoko vzdihnil in se ustavil pri postaji za točenje goriva številka štiri. S pogledom je objel teren in opazil, da po Engelsovi manevrira beli subaru. »Jebelacesta, spet mi sledi,« je zaklel.

V mislih je preigral več scenarijev. Kako se naj otrese vsiljivca in kako je mogoče, da ga je našel? Seveda, telefon, njegovemu mobilniku so sledili. Vzporedno z njegovim vozilom je speljeval poltovornjak podjetja Snage, poln vreč s pasjimi iztrebki. Silvester je zalučal telefon na sredino kripe in počakal. Poltovornjak se je počasi oddaljeval, za njim pa se je izza krožišča pognal beli subaru.

Silvester se je zarežal: »Dobro sem ga potegnil.«

Natočil je dizel in se podal v prostore servisa, kjer so poleg goriva in avtomatskega pranja vozil ponujali hrano, pijačo, gospodinjske pripomočke in celo šotore. Silvester je iz izkušenj vedel, da se bo moral za nekaj časa potuhniti, zato je izbral vzglavnik in odejo, ki sta bila v akciji, slane prigrizke, čokolado, časopise in mobilnik na kartico.

Na blagajni ga je ogovoril prodajalec: »Greva na dopust? Priporočam mini pralni stroj, najnovejši kitajski gospodinjski pripomoček, in kopalne brisače. V akciji so. In kolega, malo se bo treba urediti. Podarim vam našo reklamno majico. Ta poškodba na vaši glavi kliče po urgenci. Ne šalite se. Moj sodelavec je imel nekaj podobnega. Ker je zavlačeval z obiskom pri zdravniku …«

Silvester je globoko vzdihnil in zavil z očmi: »Dovolj nasvetov! Zaračunajte to, kar sem izbral, in gorivo na štirici.«

»Imate našo kartico zvestobe?«

»Ne, nimam je.«

»Kartica ali gotovina? Raje imamo kartice. So bolj varne. V naše prostore so prejšnji teden vlomili.«

»Gotovina.« Na pult je položil dva bankovca po sto evrov.

»Ste oropali banko?« se je namuznil prodajalec.

»Ne, bankomat. Ni važno. Denar je denar.«

»Ja, danes še vzamem gotovino. Kaj bo jutri, se ne ve. Pravijo, da jo bodo ukinili, ker ne moreš slediti transakciji. Kar preberite v dnevniku. Vidim, da ste ga kupili,« je govoričil prodajalec.

»Ne recite, da nas bodo čipirali. Nočem postati digitalni suženj. Pravico do gotovinskega poslovanja bi morali zapisati v ustavo tako kot pravico do pitne vode in svobode govora. Komu mar, kaj kupujem!«

»Meni gotovo, ker bom moral naročiti nove zaloge,« se je nasmehnil prodajalec, ko je v blagajni iskal drobiž. »Lahko ostanem dolžan dva evra? Kar ste kupili, sem spakiral v škatlo. Lahko jo pomagam odnesti do vašega vozila. In telefon? Ga aktiviram?«

Silvester je odkimal, zamahnil z roko, zagrabil kupljeno, sedel v vozilo in odpeljal proti Pobrežju.

Prodajalec je na displeju izbral telefonsko številko xxx 557 909 in napisal sporočilo: Tarča zapustila črpalko, zavila proti vzhodu, fotografija v priponki.

V neki zapuščeni hiši v okolici Maribora je završalo. »Subaru, kje si?«

»Sledim mu. Ne bo mi ušel. Sedaj je v Radvanju v bližini zbirališča odpadkov.«

»Motiš se. Sporočili so, da je zavil proti vzhodu.«

»Nemogoče! Ti pravim, da je tik pred mano. Počakaj, kmalu sporočim,« nato je odložil slušalko in se ni pustil motiti. Takrat, ko je imel tarčo na dosegu roke, so preklicali akcijo. Izgovarjali so se, da čakajo na ugodnejšo priložnost. Voznik subaruja je imel dovolj izmikanja. Jezil se je na šefa, ker je že ves mesec noč in dan sledil isti osebi. Bil je neprespan in razdražen. Od posedanja v vozilu so ga boleli sklepi in oči je imel zaradi naprezanja zasolzene, da se ne pogovarjamo o vekah, ki so bile pordele in otekle. Melatonin vitabalans, ki se uporablja za zdravljenje časovne bolezni, ni pomagal.

Rdeča pika na ekranu navigacije je obmirovala pred subarujem. Voznik je izstopil in spoznal pomoto. Pred njim je bilo vozilo občinske komunalne službe, s katerim so po mestu pobirali odpadke. O lexusu ni bilo nobene sledi.

»Baza, sporočam, da nas je potegnil.«

»Nisi nas poslušal. Spet ima nov telefon. Ni ga še aktiviral. Ne moreš mu slediti. Vrni se v bazo!«