Na fotografiji: družina Slavik. Boris je drugi z leve stoje, za očetom Edvardom.

Piše: Ivan Vogrič

»V bližini Maribora, takoj za mestnim parkom se nahajajo trije ribniki. V enem teh ribnikov se vesla. Posebno gredo radi na veslanje Primorci. V ribniku je petnajst čolnov. Ta ribnik nam nadomešča morje…« Tako je spomladi 1920 zapisal v pismu materi 19-letni Boris Slavik, ki je prav tedaj zaključeval šolanje na državni klasični gimnaziji v Mariboru. Boris Slavik (1901-1986) je pripadal znani tržaški meščanski družini, katere najpomembnejši predstavnik je bil oče Edvard, pred in po prvi svetovni vojni eden glavnih voditeljev tržaških Slovencev. Odvetnik Slavik je bil več mandatov mestni svetnik v Trstu in je, med drugim, kandidiral za parlament, tik pred vojno za dunajskega, po vojni pa za rimskega. Zanimivo je, da sta med Borisovimi sošolci na gimnaziji bila znani literarni zgodovinar Anton Slodnjak in leto dni mlajša sestra Dušica; to pa zato, ker je Boris en letnik ponavljal.

Boris in Dušica Slavik sta preostale letnike gimnazije izdelala v Trstu. To, da sta nadaljevala oz. zaključila šolanje v Mariboru, gre pripisati negotovosti, ki je zavladala v Trstu ob koncu prve svetovne vojne. Španska gripa je neusmiljeno pokazala zobe, vse bolj so se kazali znaki narodne nestrpnosti proti Slovencem.

Njuna starša sta izredno veliko vlagala v šolanje otrok; vsi otroci (razen ene hčerke, ki je umrla v mladih letih) so se šolali na univerzi, pri čemer je Dušica štiri leta in pol po opravljeni maturi bila celo prva, ki je diplomirala na novoustanovljeni ekonomski fakulteti v Trstu. Najstarejša od sester, Nada, pa se je ponašala z diplomo iz medicine; bila je med prvimi zdravnicami v Trstu, v poklicu, ki je bil dotlej v izključni domeni moških. Drugi brat, Slavoj, je šel po očetovih stopinjah in postal pravnik, Slavica pa je študirala filozofijo.

Izbira mariborske gimnazije seveda ni bila naključna. Lahko bi starša sklenila poslati otroka na primer v bližnjo Ljubljano; da se je tehtnica prevesila na mariborsko stran, gre bržkone pripisati dejstvu, da se je tedaj v štajerski prestolnici formirala številčno močna skupina primorskih Slovencev.

Po maturi se je Boris odločil za vojaško akademijo v Beogradu; odločitev ni bila lahka, saj oče ni bil navdušen nad sinovimi željami. Posredovati je morala mama, ki je bila naklonjena sinovi nameri. Z dilemo, ali slediti nasvetu očeta ali pa lastnim nagnjenjem, se je Boris ukvarjal prav v Mariboru, kjer je, po požigu Narodnega doma v Trstu (13. julija 1920), ostal po nasvetu staršev; previdnost namreč ni bila odveč.

Je pa Boris hkrati blestel tudi kot odličen glasbenik. Kalil se je v slovenski glasbeni šoli v Trstu od osmega leta starosti. Po koncu vojaške kariere, in hkrati vojne, je poučeval violino, klavir, teorijo in harmonijo na sežanski glasbeni šoli. Več let jo je tudi vodil.

Mala anekdota: med neko nočno vožnjo od Ljubljane proti Mariboru, ko se je vlak zaradi tehničnih težav ustavil neštetokrat, je Boris poprijel za violino in spremljal razigrano tržaško študentarijo ob bučnem petju.

V kratkem gimnazijskem obdobju preživetem v Mariboru se oba člana družine Slavik seveda nista mogla uveljaviti. Se je pa Boris pozneje vrnil v Maribor, in sicer leta 1933, ko so ga vojaške oblasti tja premestile. V mestu se je nastanil skupaj z ženo Nevenko, po podatkih Pokrajinskega arhiva v Mariboru sta stanovala na Vrazovi 2. Boris je imel tedaj čin mornariškega poročnika.

Njegov primer kaže na skrb primorskih staršev za izobrazbeno rast mlajšega rodu. Ker izbira gimnazije ni bila naključna, lahko štejemo ta primer v marsičem za tipičen.