Mladinska knjiga, 2023

Piše: Matej Krajnc

Spominjam se, ko me je leta 2001 poklical Milko Poštrak: bi bil pri RŠ pripravljen sodelovat pri oddaji o rokenrolu, zgodnja leta? Poštrak, vetran Radia Študent, se je poprej že srečal z mojo glasbo, poznal pa je tudi članke in nekatere monografije, ki sem jih pripravljal o t. i. popularni glasbi. Vedel je, da zbiram plošče in da me zanimajo zlasti skriti kotički diskografij. Pri oddaji, ki je dobila polletni žegen v času uredništva Matjaža Mančka, ko je bil za kratek čas suspendiran Marjan Ogrinc, je sodeloval še Terens Štader. Skupaj smo tvorili zanimiv tercet Poštrak-Štader-Krajnc, ki naj bi pod kapo spravil niz tematskih oddaj o izvajalcih, ne ravno sinonimnih z Radiom Študent. Razdelili smo si vsak svoje izvajalce; med drugim sem dobil Fatsa Domina, Little Richarda in Big Bopperja. Ker je bil point oddaje, da, če je le mogoče, ne predstavljamo greatest hits, sem izbrskal posnetke, ki jih je bilo takrat še precej težko dobiti, zlasti Richardove iz obdobja pred Tutti Frutti. Big Bang je še bil trgovina, kjer se je dalo dobiti karkoli, samo countryjevska sekcija je v BTCju segala čez celo steno platforme na lokaciji, kjer so pozneje prodajali računalnike. Ko sem šel na prvi sestanek na RŠ pred začetkom sodelovanja, so se odločili, da me dajo na hiter spikerski tečaj; tam sem se naučil imenitno znižat glas pred mikrofonom, kar mi je zelo koristilo tudi pozneje, bila pa je hkrati dobra vaja kontrole mišic v mojem gurglcu, kjer je zaradi diplegie spastice znalo priti do zatikanj pri govoru. Tako sem svojo oddajo vodil kar sam … Takrat sem že dve leti delal na Radiu Slovenija, imel sem že nekaj izkušenj, a v tistih nekaj mesecih, preden je MaO prišel nazaj, kar je pomenilo tudi konec naše oddaje, sem se marsičesa naučil. Post festum sem z RŠem sodeloval zgolj občasno, če so vrteli mojo muziko ali pa me povabili kot gosta, denimo na dan poezije. Tako ne morem reči, da sem bil kak dolgoleten sodelavec ali akter, sem pa bil kamenček v mozaiku zgodbe, ki je zdaj dobila svojo monografijo.

Monografija je izšla pri Mladinski knjigi, kar pomeni, da bo na voljo in da pri iskanju, kje jo dobiti in kako naročiti, ne bo težav. Pripravili so tudi dogodek ob izidu, neke vrste tiskovko, ki mi ni znesla, a knjiga je tu in njena teža v fizisu sovpada s siceršnjo. (I)zbrana pričevanja sodelavcev, sodelavk, akterjev in akterk so pomembni zgodovinski dokumenti, kot tudi fotogradivo, ki tvori dokumentarno najvidnejši del knjige – prepoznavamo obraze, kontekste in imena. Mnogi so začeli v teh prostorih in nato te izkušnje nadgrajevali drugje: Jane Weber, Dragan Bulič in Jure Longyka denimo na nacionalki, Nada Vodušek kot vidna novinarka prav tako. BIGor, Doles in Zaniuk so se posebej osredotočili na “zlata” sedemdeseta in osemdeseta, čas prejšnjega režima, subverzivnosti medija, pa vendarle tudi RŠ ni bil čisto imun na nekatera dogajanja v tistem času in kdo je moral tudi iti. Nekaj zanimivih anekdot je iz tistega časa o armiji in partiji, čeravno sta obe, gledano z dandanašnjega stališča, bili pravi vajenki v primerjavi z “demokracijo”, ki jo imamo dandanes, ko naj bi se, tako pravijo, svobodno povedalo, kar se mora. A to so teme za kdaj drugič in za kakšno drugo debato. Poseben prostor na koncu je seveda odrejen tudi za dandanašnji RŠ, ki se ga dandanes zaradi preraznolike medijske pokrajine in vsesplošne družbene apatije ne sliši več tako gromko, še vedno pa tam slišiš marsikako glasbo, ki bi sicer ostala popolnoma preslišana. Klubska scena, kar je je še ostalo, živi s Klubskim maratonom, tu je založba Radia Študent in seveda večno pomanjkanje denarja. Kot novinar RŠ težko preživiš, če ni sploh nemogoče, pa nekako neuradno velja, da tako pač je. A RŠ še vedno obstaja, čeprav to ni bilo vedno samoumevno. S svojega stališča zamrmram: svojčas so ga jebali vsaj borci in njihovi aparatčiki, dandanes ga zgolj japiji.

Konec šestdesetih, ko se je pojavil RŠ, so se v Jugoslaviji dogajale zanimive stvari: s splošno demokratizacijo režima je prišlo tudi do posodobitve duha družbe, razmahnilo se je domače glasbeno založništvo, odpiralo se je marsikaj. Nato smo, po odstavitvi Kavčiča, tako pravijo, padli v mračno drugo polovico sedemdesetih, a takrat se je denimo trg popularne glasbe razmahnil še bolj in dobili smo glasbo, ki priča o tem, da se je kljub partijski trmi in komisiji za šund dalo kaj narediti. O splošnopolitični klimi ne bi razglabljal; ko je umrl Stari, se je začel pogrom. Propadlo je ne vselej navidezno bratstvo i jedinstvo, poleg neuvrščenih in usmerjenega izobraževanja dejansko najboljša jugoslovanska pogruntavščina. In ne, ne bi bila utopija, če bi bili ljudje drugačni, kot smo. Zato je bilo treba bdeti nad neumnostmi in tudi tu je RŠ odigral svojo vlogo. Nad neumnostmi je treba bdeti tudi ali zlasti danes, ko vrednote iz pionirskih zapriseg žal ne veljajo več. Vrnila pa se je vinilna plošča in na RŠ še imajo fonoteko.