Piše: Marica Škorjanec- Kosterca

Kulturni center Maribor, 2022

Pred praznovanjem osemdesetletnice priznanega igralca in pesnika Toneta Kuntnerja je Kulturni center Maribor izdal knjigo njegovih izbranih pesmi z naslovom Grabe mojih sanj, v kateri se vrača v čas svojih pesniških začetkov, porojenih iz najglobljih spominov na nekdanjo domačijo, kraje ob Muri, rodne Slovenske Gorice in domače ljudi.

Pesmi je izbral iz svojih zbirk Lesnika, Vsakdanji kruh, Moja hiša in Moje bregače.

Izid knjige je s prijateljsko naklonjenimi besedili pospremilo kar šest pomembnih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja: pisatelj, bližnji rojak Tone Partljič, Drago Jančar, Aleksander Zorn, Aleš Berger, Edvard Kovač in akademski slikar Rudi Španzel. Vsak od njih s svojega zornega kota pripoveduje o povezavi z avtorjem in njegovo umetnostjo, o videnju Kuntnerja kot vrhunskega igralca in pesnika, »ki je uveljavil domačijskost, zemljo, bregove, ki jim je pravil bregače, in grape, ki jim pravimo grabe. »In kmečke ljudi, očeta, mamo, sosede, izseljence, nesrečneže«. piše Tone Partljič v svoji spremni besedi. Čeprav ideološko nista bila na isti strani , ju veže dolgoletno prijateljstvo. Pesmi, ki jih je avtor izbral za to zbirko, označi kot jagodni izbor, pesnika pa ustoliči na pesniški prestol severovzhodne Slovenije ob poeziji Stanka Majcena, Kocbekove Zemlje, Zajčevega Rožengrunta In Kolbičevih pesniških poskusih.

Drago Jančar je v preteklosti napisal spremno besedo h Kuntnerjev zbirki Cmurek in ugotavlja, da se vsak po svoje, Tone Partljič in Tone Kuntner, vračata v preteklost in kraje svojega otroštva:

»Tudi Kuntner je ponovno postavil svojo izginulo hišo v pokrajinah svoje poezije na trdnih temeljih domišljije in otroškega spomina.«

Aleksander Zorn, literarni zgodovinar in dramaturg, se spominja Kuntnerjevih odličnih igralskih dosežkov. Šele na obisku v Avstraliji med slovenskimi izseljenci se je prepričal, kako cenijo Kuntnerjevo poezijo, ker jih spominja na domovino in kraje, ki jih ni več. Ponosen je, ker je pri Mladinski knjigi dobil možnost , da so izdali najlepšo Kuntnerjevo knjigo Moje bregače z grafično mapo Slikarja Španzela

Aleš Berger, kritik, urednik in prevajalec, Kuntnerjev dolgoletni prijatelj, poudarja samosvojost pesnikovih tem in tonov – doživljanje mrtve zemlje, opuščenih in propadajočih domačij, poezijo, ki je pridobila mnogo naklonjenih bralcev, s svojo tradicionalno umljivo, preprosto, vendar ne enostavno pesniško govorico. Blizu mu je trpka enostavnost in molovska ubranost Tonetovih verzov.

Edvard Kovač, literarni zgodovinar, teolog in publicist, ki je uredil antologijo Moje bregače, se spominja treh pomembnih utrinkov, povezanih z doživljanjem Kuntnerjeve poezije: Pesmi o gnoju, objavljene v celovškem Zvonu, romanja v pesnikov rojstni kraj na Trate in k Mariji Snežni ter pesniškega večera v Parizu med slovenskimi rojaki in francoskimi poeti.

»Pesem je slika, slika je pesem«, zapiše akademski slikar Rudi Španzel, očaran nad poezijo, ki ga je navdihnila za upodobitev motivov iz Slovenskih Goric v grafični zbirki Moje bregače, hvaležen za doživljanje pesmi in svečanega občutja svetlobe v cerkvi pri Mariji Snežni .

V prvi ciklus Lesnika so uvrščene pesmi o danosti in vdanosti: “Tiho se drevo nagiba / vdano nosi težo dni”. Delo osmišlja življenje, je sporočilo pesmi Sadim drevo, Zidam hišo, Kopljem studenec, Delam poti, ki pričajo o vsakdanjem delu na bregačah, hkrati pa so simbolična izpoved umetnikovega življenja.

Prva pesniška zbirka Vsakdanji kruh je izšla leta 1966, v njej je predvsem ljubezenska lirika s simboliko iz kmečkega življenja: setev, zrela pšenica, vsakdanji kruh. Pesmi govore o mladi ljubezni moža in žene, ki drug drugega osrečujeta in se razveselita novega rojstva.

Ciklus Moja hiša vsebuje prvine, ki so najbolj zaznamovale Kuntnerjevo poezijo, boleča izguba hiše njegovega otroštva, revnega, a toplega doma. Vedno znova se vrača v stare kraje in »riše spomine« na nekdanje lepote dreves na hribu, vinograda, hiše in njive, a vsega tega ni več.

Vedel sem, da najdem razdejano domačijo,

mrtva polja, podivjano rast,

da pridem kakor tujec v tuji svet…

V teh vračanjih domov pesnik ni sam. Mnogo ljudi iz teh krajev je odhajalo za preživetjem v mesta, v tujino, nekateri so obupali. Stari pa so ostajali sami:

Vsi so od hiše.

Ostala sva sama.

Ata in mama.

Zadnji cikel te antologije z naslovom Moje bregače nadaljuje pesimistično tematiko prejšnjih. Občutje osebne prizadetosti se prenaša v usode drugih, kmetov in revežev. Simboli propadanja so trnje, osat, plesen, trohnoba, črvivi tramovi, razpadajoča hiša z odprtimi vrati. Žalostna pesem toži o samoti, obupu, nemoči, o vztrajanju in molitvi. Razpoloženje je tesnobno, stiske nerešljive.

Hudič se mudi v moji deželi.

Nič se ne da spremeniti./Zaman kakor ta tožna pesem./ Kakor po toči zvoniti.

Izbor elegičnih pesmi o izgubi doma, posekanih drevesih, opuščenih njivah in samoti nas pretrese s tragičnimi usodami neopaznih ljudi, kot so:

Pevec Očkerl, visok in ubog,

zmeraj bolehna Grahova Mičika,

Neratov Franček, božji otrok.

Brez patetike, v preprostem pesniškem jeziku obujajo Kuntnerjeve pesmi nekdanje življenje v Slovenskih Goricah in lepoto pokrajine, kakršna živi v sanjskih spominih otrok, ki so jo morali zapustiti.

Knjigo odlikuje estetska zunanja podoba (Lado Jakša) dodane pa so tudi fotografije pesnika in pomembnih dogodkov iz njegovega osebnega življenja..