Učila, 2023, prevedla Neža Kralj

Piše: Matej Krajnc

Ko je leta 1985 izšel prvi album Whitney Houston in se po zaslugi bratrančevega sledenja modernih tokov v pop glasbi znašel na najinem “božičnem kupu” poleg USA For Africa in nekaj drugih plošč z domače, torej ex-YU in slovenske scene, smo že vsi poznali Saving All My Love For You in Greatest Love Of All. Vedeli smo, da je pela z Jermainom Jacksonom in da je nad vsem skupaj bdel Clive Davis; hej, brali smo Politikin zabavnik, Bravo in še kaj. Gledali smo Whitneyino sestrično Dionne Warwick, ko je pela We Are The World z drugimi velikankami in velikani tedanjega popa. In vsaj zame je bilo pomembno, da je Whitneyjina mama Cissy med drugim pela z Elvisom. Sama Whitney je na sceno butnila kot vihar, čeprav se je ta pripravljal z raznimi zatišji pred nevihto. Prvenec je nastajal nekaj let, pesmi so bile skrbno izbrane in na naslovnici Nippy kot nova diva, malo več kot dvajsetletno dekle z afiniteto, to smo pozneje izvedeli, do tobaka, trave in mokice, kot se je reklo temu pri nas. A doma so bila navodila jasna: nobenih mamil, cigaret in alkohola. OK, brat Gary je malce snifal, a brat Gary je bil športnik, ne pevec. Nippy pa je bila predestinirana za mikrofon, oder, grammyje. Vse to se je tudi zgodilo. Prišlo je tudi filmsko platno. In dve leti za prvo ploščo je prišla druga s hitom I Wanna Dance With Somebody. Ta je Whitney iz popsoulovske dive za nekaj časa spremenila v kraljico dance-popa osemdesetih. In ko se je desetletje izteklo, so njeno ime že kar lepo izgovarjali vkup z Madonninim in Jacksonovim. Cindy Lauper, tretja izmed treh mladih pop pevk, ki so definirale osemdeseta, se je takrat komercialno že umaknila.

Nippy je bila mlada in veseljaška, hkrati pa tudi precej negotova. Imela je prijateljico Robyn, ki je postala njena osebna asistentka in v pričujoči knjigi, ki je v prevodu Neže Kralj izšla pri Učilih, izvemo, da sta občasno bili tudi intimni. Da se je nekaj dogajalo tudi z Jermainom. In da je potem, spet kot vihar, v njeno življenje vstopil Bobby Brown, Mr. Don’t Be Cruel, in Nippyjino življenje preobrnil na glavo. Emocionalno. In tudi sicer. Pri čemer je pohvalno, da avtorica ne sledi pop klišejem iz rumenega tiska, kjer je bil Bobby kriv za vse, kar se je pozneje dogajalo z Whitney. Kriva je bila sama. Že precej pred tem. Potem pa … seveda tudi ljubezen naredi svoje. Ki se sprevrže v razočaranje in žalost. Bobby ga ne drži v hlačah. Imata hčerko. In Bobby še kakšno na strani. A plošče pridejo in ostanejo, pesmi tudi. Pride Telesni stražar. Pride Dolly Parton, za njo ostane I Will Always Love You. Ki Nippy za vedno zapiše v zgodovino powerpopa. Pesem je intenzivna. Preintenzivna. A ostane in postane definitivna različica. In potem vidimo Nippy, kako se opoteka po odru. Kako ne more več peti. Kako odide. In za njo še njena hči.

Prvi dve plošči bosta še vedno tisti, ki bosta zame ostali definitivni izkaznici zapuščine Whitney Houston. Izvedba Dollyjine pesmi me nikoli ni presunila, sploh bolj malo Nippyjinih pesmi po letu 1987. A zapuščina ni skromna. In Whitney Houston je verjela v svoje power balade. Oseminštirideset let je vendar prekratko. In pričujoča knjiga je po svoje saga družine Houston, kjer je gospel, ki ga je Nippy pela v otroštvu, zgolj temelj. Z zanimanjem bi poslušal kak njen gospelovski album … hej, saj ga lahko, The Preacher’s Wife – tam dobimo nekaj v vposluh, vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi jo samo posadili za klavir. Tako nekako je začela tudi Aretha. Whitney Houston ni bila nikoli Aretha ali Mahalia, do teh globin ni prišla. Tudi ne do globin svoje sestrične. Posekala pa je Mariah, to lahko mirno rečem. In z glasom definitivno je očarala svet.