Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2023

Ste kdaj brali zgodbe o profesorju Hellingenu? Genialni, a izprijeni profesor je izumljal vse vrste naprednih strojev, a žal je svoje znanje zlorabljal v hudobne namene, da bi si podredil svet in ljudi na njem. Hotel je biti gospodar, nadzornik, bog. Zveni kot znanstvena fantastika, a dandanes težko govorimo o čem takem. Ljudje se grejo bogove, peščica denarnikov na svetu ima podrobne načrte, kako naj bi prevzeli oblast nad vsemi. Ljudje smo v glavnem kanonfuter, poskusni zajčki za apetite Mamona. Tega se še premalo zavedamo in vse tisto, česar ne dojemamo, trpamo v teorije zarote. Podzavesto nekako upamo, da “tako daleč pa ne bodo šli”, a smo vedno znova razočarani. Meja ni več, znanost in stroka nista več, kar sta bila, vse se da kupiti in kompromitirati. A svet se še vrti in skušamo živeti naprej, čeprav se skoraj vsak dan zgodi kaj, kar nam maje zaupanje v to, da so temelji našega obstoja in durabilnosti še vsaj kolikor toliko nenačeti.

Razumen človek načeloma teži k napredku, napredek pa je tisto, česar njegov povprečni sočlovek ni zmožen razumeti. Tu se pojavi strah, ki hromi in sproža druge drugačne tendence: ljudje se iz strahu zatekajo k organizirani religiji, vsevrstnim gurujem in “gospodarjem”, ki jim bodo povedali, kako se izogniti strašnim spremembam. In smo v preteklosti požigali knjige, dekleta, ki naj bi bile čarovnice, znanstvenike, ki so videli v prihodnost, kamenjali smo, pribijali na križ in obešali. Sekali smo glave in prebadali telesa, imeli smo natezalnice, krop, pulili smo nohte. Občasno smo izumljali tudi viruse. Postavljali smo zapore, taborišča in samice. Nasedali smo mnogim, ki so v zameno za strah ponujali “višje zrenje”. Ki so nas prepričevali, da smo boljši od drugih, nadljudje, višja rasa. Medsebojno smo se prodajali, izdajali in pobijali. In na koncu pozabljali na prvo načelo religije, za katero smo trdili, da je temelj sodobne civilizacije: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Ne ubijaj. Ne kradi. Ne nečistuj. Ne pričaj po krivem. Vse to so ostale zgolj floskule, selektivni aksiomi na papirju. Svet zdaj je, kakršen je. Zdaj je tu umetna inteligenca, zadnja novotarija izmed mnogih tehnično naprednih reči, ki smo jih izumili. Narejeni po božji podobi, češ. Kao.

Umetna inteligenca ne bi bila nič slabega, če bi jo uporabljali razumni ljudje. Za napredek in splošno dobro. A že vidimo, kaj se dogaja: umetna inteligenca ne kani pomagati, ampak nadomeščati. Denarniki so ugotovili, da ljudi sčasoma najbrž ne bodo več potrebovali. Napovedujejo se silne redukcije delovnih mest. Čemu plačevati človeka, če pa lahko namesto njega to opravi stroj. Polni smo govora o “zelenih prehodih”, električnih avtomobilih, v katere korist in dobrobit še predšolski otroci ne verjamejo več, če so le sposobni izračunati, koliko energije dejansko porabijo. Živeli bomo od sončnih celic, pravijo. Krave bodo zgolj še v jaslicah. In nad vsem tem bo bdela umetna inteligenca. Človek bo postal popolnoma pogrešljiv. Tako nekako se bere med vrsticami. Seveda je treba pri teh izrekanjih, ki so največkrat črno-bela, biti silno previden. Tistih 256 sivin, ki so pri vsaki stvari ključne, rapidno izginja. A ravno v teh sivinah je kleč. In ljudje pozabljamo, da imamo še vedno moč. Številni smo. Številčnejši od Mamona. Smo pa tudi neumnejši. In “zašto daju neukima komplicirane strojeve”, se sprašuje star rek.

Maksimiljan Rakovec iz pričujočega romana Leva Detele je nekakšen novi Hellingen. Ima svoj inštitut, ustvariti želi plemenitega človeka, sredstev pa ne izbira. Njegov stroj mora biti popoln, prevzeti mora nadzor nad glupim svetom in človeštvo postaviti na pravo mesto. Njegov inštitut za vzporedne vede seveda ni brez madeža, še zdaleč ne. Lahko sodelavcem sploh zaupa? Ga imajo za mesijo? Za genija? In kako daleč je sploh pripravljen iti? Saj vemo: taki so pripravljeni iti zelo daleč. Hellingena je večkrat porazil Zagor Te-nej, duh s sekiro, dobri človek iz Darkwooda, a se pri tem vsakič pošteno namučil in skoraj izgubil življenje. Nauk teh zgodb je bil, da dobro na koncu vedno premaga zlo. Pa vendarle: je res tako? Sploh dandanes? Ima dobro še vedno svojo osnovno funkcijo? Si ga zlo naposled le lahko podredi? Hudemu duhu, ki je skušal Jezusa v puščavi, ni uspelo. Tudi Hellingenu z vso genialnostjo ne. Pa Maksimiljan? Bo spremenil tok sveta v svoj prid? Je glupost res neuništiva?