Piše: Matej Krajnc

Večernji list, 2022

Za našo generacijo je bil Bebek pravzaprav edini pravi pevec Bijelog dugmeta, čeprav smo 1984, ko so ga odslovili, bili stari šele devet let in je naše pravo soočenje z glasbo benda v odločilnih odraščajočih letih prišlo z nastopi Tife in Alena Islamovića. Doma smo imeli zgodnje albume, nekaj tudi na kasetah; našim sicer riti in joški niso bili všeč, četudi umetniški, tudi tiste ustnice ne na albumu Eto, baš hoću, a vsaj očetu, ki sicer ni bil roker, bolj pristaš šansona, so nekatere pesmi bile precej všeč, pa se je tudi Bijelo dugme vrtelo na gramofonu. Pozneje sem si njihove plošče sam kupoval, tiste proslule: Kosovsku djevojku, Pljuni i zapjevaj, Čiribiribela … A Lipe cvatu, Đurđevdan in nekatere druge pesmi s tistih albumov se me niso nikoli prijele, delovale so mi preveč narodnjaško, dočim so mi albumi vključno z Radmilo M. tudi po besedilni plati pustili precej zanimivih vtisov. Všeč so mi bili dolgi in utrgani naslovi na prvih ploščah, h katerim sem se pozneje najbolj vračal, všeč mi je bilo, da ni bilo treba na vsako ploščo natresti točno deset pesmi, všeč mi je bil novovalovski nadih albuma Doživjeti stotu, Bebek pa je kot nekakšna osrednja odrska in vokalna pojava seveda bil tisti, o katerem se je največ govorilo. Pozneje, ko je šel iz benda, sem ga kot solista redko spremljal, ni mi bilo kaj dosti do tistih pesmi, a ostal je “pojem”. Ki se je seveda vračal tudi z zgodbo Dugmeta ob raznih revivalih, ki pa sem jih zelo slabo zaznaval, enostavno me niti ni kaj dosti zanimalo, kako bi rade stare legende unovčile svojo preteklost. Pesmi, ki so mi kaj pomenile, so ostale v izvirnikih sedemdesetih in prve polovice osemdesetih.

Tifa in Alen sta bila seveda podobna tipa pevca, kot je bil Bebek, z visokim, predirnim glasom, a kljub vsemu zame pri njiju ni bilo tistega izvirnega, močnega občutka, ki ga je Bebek dal Bregovićevim pesmim. Definiral je tip rokerskega frontmena pri nas, ne glede na to, kakšne epitetone so Dugmetu pristavljali novinarji. Če sem čisto odkrit, mi izraz pastirski rock ni za zgodnje obdobje nikoli ravno ustrezal, bolj pozneje, ko je Bebek že šel. Pljuni, Lipe … to se mi je zdel neke vrste pastirski rock, čeprav sem po svoje podpiral Bregovićevo že skoraj fanatično željo, da se Jugoslavija, takrat že skrhana, sliši vsaj iz glasbe. Da bratstvo in enotnost ostaneta vsaj na ploščah. Seveda sem bil naiven, ker sem verjel, da Brega tega ne bi tudi finančno unovčeval, saj je bilo moderno biti “etno”; tam sredi osemdesetih so poskušali skorajda vsi, nekaterim je lepo uspelo. Dugmetu, pa Nedi Ukraden, denimo. Čoliću, vsaj z Ruško. Bajagi. Danielu Popoviću in Srebrnim krilom malce manj, ker niso bili tak tip izvajalcev. Novi fosili niso niti poskušali. Tereza tudi ne. Daniel je poskusil že leta 1986 z albumom Dušu je moju uzela, kjer je nosilna pesem sicer postala hit, a razen pesmi Daj mi usne slatke k’o med in zunajalbumske Varaj sve tko te varao, ki jo je pel na Splitu 86, na plošči ni bilo kaj dosti etna. Z vajeti se je spustil 1989 na albumu Što sam ti srećo kriv, ki se mi je z izjemo pesmi Tuga vojnika zdel prisiljen: Daniel je imel glas za pop balade in rockabilly, pa tudi za kak šlager ali šanson, kar je dokazal z Monio, etno-narodnjaki pa mu niso ležali. Srebrna krila so se spustila v etno taistega leta na zadnjem albumu s Kalemberjem – v tistem nizu. 30 u hladu je bil po svoje zanimiv album, a zdelo se je, kot da Krila enostavno želijo v etno špil. Na plošči je bila ena zelo dobra pesem, Nataša, za katero je besedilo spisal Saša Eraković, pesmi kot so Siniša, Još ovu noć, Laka stvar in podobne pa niso pustile tako močnega vtisa; morda samo še uvodna, Bosiljka, ki je ostala na spisku posrečenih. Etno je postal tudi Balašević, čeprav bolj šansonsko, slavonsko, a Devojka sa čardaš nogama me ni nikoli prijela. Đole mi je ležal v svoji poprockovsko-šansonski maniri, h kateri se je tudi pozneje vedno znova vračal, a na koncu je nastopal skoraj izključno z etno bandom in to se mi je zdelo pretirano, kot da želi nekaj dokazati. Sploh je “etno” postal silno zlorabljena beseda, na temelju katere so si v devetdesetih, po razpadu skupne države, nekateri ustvarjali kariere, ko so ugotavljali, da je navdušenje nad rockom in solidnim popom usahnilo. Med balkanskimi vojnami zaradi raznih embargov k nam ni prišlo (uradno, seveda) kaj dosti muzike iz bivših držav, pa smo Đoletove, Bajagine in druge kasete dobivali preko drugih kanalov, a o tem kdaj drugič. Druga plat resnice je bila, da se je tudi med vojnami delal dober rokenrol, o čemer pričajo opusi KUD Idijotov, Kojotov in še koga.

Bebek pa je ostal samosvoj: po letu 1989 si je ustvaril solistično kariero, ki ni bila samoumevna; v pričujoči knjigi piše o številnih nastopih kjerkoli po Evropi in po svetu, ko je pel na matrico, brez benda, ki si ga je lahko spet privoščil šele pozneje in danes z njim igra tudi njegov sin Zvonimir. Piše o težkem otroštvu tik po drugi svetovni vojni (rojen je leta 1945), ko je nova Jugoslavija morala nastati iz nič in so komunisti bili še nekolikanj ortodoksnejši kot pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih. Piše o svojih prednikih, starših, prvi kitari, prvem bendu in nastopih v Italiji. Kako se je moral v začetku sedemdesetih odločiti, ali bo imel solistično kariero pevca na zagrebškem radiu ali bo z Brego nadaljeval v bendu Jutro, ki je postal Bijelo dugme. Kako mu ni bilo žal, da se je odločil za to drugo in kako si je (med drugim) z intervjujem, ki naj ne bi bil objavljen, prislužil brco iz benda po desetih letih vsesplošne slave. Bil je precej načelen človek, z nekakšno grenkobo pa se vendarle še danes spominja, kako bi lahko bilo drugače, če bi tudi sam spoznal, da je denar v avtorstvu, če bi znal bolje poskrbeti zase v ključnih letih največje priljubljenosti Dugmeta, ko so, kot piše, snemali in nastopali, “ko je nam drugim zmajkalo denarja, Goran ga je vedno imel dovolj”. A leta so minila, prislužil si je dva zakona, potomce, tretji zakon, potomce, zdaj pa je pomirjen in uživa v svojem delu in tudi personi. Kljub temu, da se je marsikdo zmrdoval, ker je kot solist pel zvečine pop pesmi, je s svojim opusom zadovoljen.

V knjigi je precej zanimivega fotogradiva, po branju (in že med njim) pa, vsaj za tega bralca, semplanje nekaterih pesmi. Manj solo, več iz starih časov. Zbirka albumov Dugmeta vključno z boxom je na drugi lokaciji, a pretočne platforme tu pa tam tudi pridejo prav. Vsaj za gušt. In Bebek seveda ostaja pojem, ne glede na to, kaj naredi. Preživel je in učakal tudi lepa leta. Naslednje leto bo 80. Če bo vse po sreči, bo še vedno na odru.