Piše: dr. Drago Papler
Gozd spoštujem kot naravno dobrino in bogastvo, ki so nam ga v upravljanje in varstvo zaupali predniki s skrbjo, da ga bodo z ohranitvijo, deležni tudi naš otroci in vnuki.
Gozd, rast smrek in šumenje vej me navdihuje z neizmerno veličino bogastva.
Ko gledam pokrajino iz ptiče perspektive, šele vidim, da gozdovi obsegajo velik del narave.
Gozd me privlači s svojim obsegom, mogočnostjo in rastjo … je kot obdajajoča polnost, estetska in ekološka čistost veličine.
V gozdu različna drevesa opažam kot zanimive osebnosti, ki s svojo posebnostjo tvorijo skupni mozaik celote.
Gozd mi predstavlja inkubator življenja. Nedonošen dojenček si v njem krepi življenjske funkcije in pripravlja na samostojno življenje.
Gozd mi v okolju pomeni kot velika pljuča. Tja se zatekam kot dete, da si napolnim pljuča z dihanjem in zajemanjem sveže gozdne rasti dreves ter opojnega vonja smrekovih vršičkov, borove smole, mahovja in podrasti.
Gozd je popoln naravni ekosistem in pomemben obnavljalec energije.
Gozd mi ustvarja energijo za žvljenje. V njem si nabiram moč za premagovanje ponavljajočega se življenjskega ritma, ki jo akumuliram za dnevno in tedensko delo.
V gozdu se prepustim občutkom, ki me obdajajo in pozabim na skrbi in misli, ki so se mi nabrale v zavesti. To je čas, ko se prepustim mislim, ki mi same od sebe neurejeno, prihajajo na um … Preusmerim se in preklopim misli, ne obremenjujem se s težavami in možnimi rešitvami.
Gozd mi v svojem zavetju odkriva skrite kotičke, kamor se zatekam, se sproščam …
Gozdna tišina mi daje notranji mir in omogoča priložnost za razmišljanje. Iz podzavesti prihajajo na plan ideje in nove inspiracije … Iz niza porajajočih se nepovezanih misli, me spreletavajo zeleni prebliski, vonj po smrečju mi daje opojnost vdiha … Zajamem sapo, napolnim pljuča, pospešujem korak in telo se prepusti notranjemu ritmu, ki ga črpam iz gozdne mešanice iglavcev in listavcev.
Drugačne barvne impresije dobivam v vseh štirih letnih časih, ko hodim in tavam med grmičevjem in drevesi, na stezicah in poteh, na ravnini in strmini, na mehki travi in trdi skali, v senci in na soncu, zjutraj in zvečer ….
Navdih zelenega mi pomeni bioritem življenja. Na svoji poti se v naravnih ciklusih obnavlja. V njem se krepim duha in telo.
Gozd vidim kot pravi naravni laboratorij iz katerega se učimo in pridobivamo izkušnje. Odpira vpogled v proučevanje naravnih zakonitosti, ohranjanje kulturne dediščine in ozaveščanje le-tega.
Gozd izpolnjuje številne človekove materialne in nematerialne potrebe. Ne daje samo les, ampak tudi plodove, sadeže, zelišča, gobe, med, divjačino.
Nad mano se dvigajo visoka in košata drevesa, ki silijo k višku, svetlobi …
Drevesa so mi prispodoba življenjskega izziva od nege majhnega drevesca, rasti mladega drevesa in razraščanja vej zrelega drevesa pod katero okrilje se zatekajo nove rastline in lesovi.
Korenine drevesa dojemam kot trdnost ideje, da drevo stoji in kljubuje vsem viharjem in preizkušnjam, ki ga doletevajo v toku časa.
Deblo in njegovo rast sprejemam kot odločenost projekta in vero vanj.
Razraščanje dreves in vej pojmujem kot uresničitev vizije in nadgradnjo v širši perspektivi z novimi kadri.
V gozdu drevesa rastejo, umirajo in se obnavljajo. So kot celice življenja in družinskih skupnosti, ki poganjajo iz vej širokega rodovnega drevesa.
Ob pasivnem opazovanju in čutenju gozda, mi le-ta nudi tudi aktivno delo in sprostitev.
V gozdu se rekreiram po številnih stezah in poteh … V njem se nabiram telesno kondicijo, krepitev moči mišic in vzdržljivost …
Gozd je bil za lastnike vedno zlata rezerva. Če je bila za kmete letina slaba so za nujno preživetje posegali vanj.
Gozd so lastniki vedno negovali z vso skrbnostjo in prirastek lesa gospodarno izkoriščali za lastne potrebe in za prodajo.
Gozd nam daje lesno biomaso, ki ji moramo dati večjo veljavo in pomen v gospodarskem razvoju. Kot obnovljiv vir energije je lesna biomasa trajnostna, s sodobnimi tehnologijami energetsko učinkovita in gospodarna za uporabo.
